Jože in Paula Topolovec iskrene čestitke ob biserni poroki

V današnjem hitrem tempu življenja vse prevečkrat pozabljamo na prijetne trenutke, ki oblikujejo naša življenja, ki nas spremljajo na naših življenjskih poteh in nam omogočajo, da za hip postanemo, se ozremo nazaj in se veselimo skupnih uspehov.

To pa zanesljivo ne velja za zakonca Jožeta in Paulo Topolovec iz Domžal, z Ljubljanske ceste štev. 72, ki sta praznovala biserno poroko, saj se tudi po šestih desetletjih skupnega življenja veselita prav vsakega prijetnega dogodka, se rada zaustavita in se spominjata vsak svoje, predvsem pa skupne življenjske poti. Njuno veselje pa je še večje, ko je ob njiju pet njunih otrok, 11 vnukov in 9 pravnukov. Čeprav jih je toliko, majhna kuhinja ni nikoli premajhna za njihove obiske pri starših, za prijetna presenečenja ob obletnicah in rojstnih dnevih, za čisto vsakdanja srečanja, ko ju le vprašajo, kako sta. Biseroporočenca Topolovec, katerih življenjska pot je vseskozi povezana z njuno pridnostjo in delom, je polna veselja, polna iskrenega spoštovanja in zaupanja, predvsem pa sreče, da sta se nekoč srečala in še danes ostajata skupaj.

Biserna poroka je bila priložnost za obisk Tonija Dragarja, župana Občine Domžale, pa tudi za pogled na njuni življenjski poti, ki sta do leta 1955 tekli vsaka zase, od tedaj pa skupaj.

Biseroporočenka Paula Topolovec je bila rojena 18. septembra 1929 v številni družini Bioksičevih v Mostarju. Starša sta na veliki kmetiji skrbela za sedem otrok, ki so pridno pomagali in že od otroštva vedeli, da le pridno delo prinaša priložnost za boljše življenje. To je bilo stalno v mislih tudi mlademu dekletu, ki je najprej nekaj časa delala pri gradnji proge, nato pri 16 letih odšla v vojno industrijo, popoldne pa še vedno pomagala staršem na kmetiji. Ta sta skrbno pazila nanjo, saj je le ob spremstvu brata lahko kdaj pa kdaj odšla med mlade na srečanje ali ples.

3. marca 1927 se je Jože Topolovec rodil v Gruškovju pri Ptuju. Mama mu je umrla ob rojstvu in ko se spomni na to je v njegovih očeh žalost. Oče je delal v državni gmajni, se ponovno poročil in družina se je povečala. Otroštvo ni bilo najlepše, saj je Jože že pri sedmih letih odšel za hlapčka k bližnjemu sosedu. Po osnovni šoli je šel kmalu v vojsko, nato v službo v livarno, potem pa v tovarno Franca Leskovška, povezano z montažo in delovno potjo po vsej Jugoslaviji, tudi v Mostar, kjer je srečal bodočo ženo.

Kot bi bilo danes, se spominja biseroporočenka zadnjih dni leta 1954, ko jo je sestra na plesu, kamor je prišla v bratovem spremstvu, opozorila na prijetnega mladega fanta. Ko sta se mlada prvič videla, je bilo kot vse dogovorjeno in poroka 26. januarja 1955 je bila le nujnost velike ljubezni, spočete ob prvem srečanju v Mostarju. Pa je minilo še kar nekaj časa, da sta si uredila dom, saj je mladega moža delovna pot še vedno vodila po Jugoslaviji.

Pravo družinsko življenje se je začelo leta 1958, ko sta prišla v Domžale. Na Savski cesti je bil sprva njun dom, oba pa sta se zaposlila na tedanjem kmetijskem posestvu. Pomolsti včasih kar 50 krav ni bilo lahko gospe Pauli, gospod Jože pa je moral včasih delati kar cele dneve. 1961 sta se preselila v grad Češenik, kjer sta si ustvarila prijeten dom, ob njem pa celo manjšo kmetijo, kjer sta pridno delala v svojem prostem času, ki ga ob delu na posestvu ni bilo veliko, je bilo pa zato življenje lahko malce lažje, čeprav je bilo treba četico domačih živali, med katerimi je bil tudi pujs, nakrmiti še pred odhodom na delo. Nato je prišla zaposlitev v Papirnici, kjer je biseroporočenec delal kot transportni delavec, nato skladiščnik, v pokoj je šel kot varnostnik, gospa Paula je našla zaposlitev v Induplati. Preselila sta se v Domžale na Miklošičevo ulico, nato na prigovarjanje otrok v manjše stanovanje na Ljubljanski 72, kjer živita še danes. Po upokojitvi sta še pridno delala in pomagala otrokom, da jim je šlo lažje. Srečno in zadovoljno živiva, sta povedala ob zlati poroki, ko sta si pred tedanjo županjo obljubila, da si bosta zvesta v dobrem in slabem tudi po petih desetletjih skupnega življenja.

Ob biserni poroki, ki jo zaradi zdravstvenih težav očeta praznujeta malce kasneje, se bodo zbrali vsi: otroci: Dragi, Vesna, Vera, Željko in Jože, vnuki ter pravnuki in kot vedno, bo zelo veselo, najbrž pa ju čaka kakšno presenečenje, kot tisto ob mamini 80-letnici, ko so ju poslali v zdravilišče, prihod domov pa je pomenil velikansko presenečenje, saj je bila kopalnica v celoti prenovljena in sta starša lahko le prerezala vrvico, da je bilo odprtje nove kopalnice res prava slovesnost. Kjer imaš družino, imaš dom, pravi gospa Paula in oba sta mnenja, da se moraš ti prilagoditi, ne pa čakati, da se ti prilagodijo drugi.

Ko govorita o otrocih, jima iz oči sijeta iskrena sreča in veselje. Zlati so, pravita in ni dneva, da jih mama ne bi poklicala, zato imam mobitel, pravi. Čeprav skrbita zase sama, sta njihove skrbi in obiskov neizmerno vesela, enako je ob obiskih vnukov in pravnukov.

Ena od besed, ki ju največkrat slišiš od njiju, je »luštno«, luštno je bilo, ko sta bila mlada, luštno je bilo delati, luštno je bilo dobiti otroke in luštno je na starost, ki je kar prijazna do njiju. Vse je luštno in zato sta biseroporočenca še danes optimistična, polna življenjske sile, vitalnosti in sreče, da sta lahko še vedno skupaj, da stopita do tržnice, popijeta kavo v bližnjem lokalu, pokramljata z znanci in prijatelji, odideta z otroki na kakšen izlet ali prireditev. In potem so tu spomini na številne prireditve, plese, veselice, posebej gospa Paula se rada spomni, kako lepo jima je bilo in jima je še – skupaj. Stara ljubezen ostane, mlada odide, se, kot se zna le on, nasmeje biseroporočenec in že spet smo pri spominih, ki jima lepšajo življenje. Spomini na balinanje gospoda Jožeta, na delo, ki ga nikoli ni manjkalo, saj če hočeš kaj ustvariti, moraš delati, ne gre drugače . . .

Iskrene čestitke biseroporočenca Jože in Paula Topolovec, in veliko zdravja na poti do naslednje poroke . . . Ne pozabita, da je že čez pet let, do tedaj pa veliko prijetnih trenutkov z domačimi.