Iskrene čestitke zlatoporočenca Suzana in Janez Kotnik

V soboto, 23. oktobra 2021, je v dvorani Acija Bertonclja v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale potekala prisrčna slovesnost, na kateri sta zakonca Suzana in Janez Kotnik iz Preserij obnovila obljubo, ki sta jo kot mladoporočenca dala na isti dan pred petimi desetletji. Obred je vodil podžupan Marjan Ravnikar, ki je v uvodnem nagovoru pozdravil zakonca Kotnik in številne domače ter prijatelje in se sprehodil po življenjski in delovni poti obeh zlatoporočencev:

Spoštovana zakonca Suzana in Janez Kotnik, dober dan, dragi domači in vsi, ki ste se odločili, da današnji dan namenite zlati poroki bodočih zlatoporočencev Kotnik.

Mož in žena v zakonu doživita vse: od smeha do solz, od grenkih do najlepših trenutkov v življenju. Eden teh je vsekakor dan, ko sta se poročila in si zaobljubila ljubezen in zvestobo do konca svojih dni. Vsako poročno leto je zgodba zase – zgodba, ki govori o povezanosti in skupni moči, da zrasteta in se dvigneta nad prepreke, ki jih nosi življenje, da ustvarita toplo gnezdo za svoje otroke, za svoje vnuke, da v spoštovanju, ljubezni, tudi potrpljenju, dočakata dan, kot je današnji, ko zakonca Kotnik praznujeta zlato poroko. Današnji dan – dan zlate poroke napoči samo enkrat v življenju – je edinstven in neponovljiv, je dogodek, ki je odlična priložnost, da se družina združi in proslavi poroko »zlatega para«. Še posebej, kot je v primeru zakoncev Kotnik, ko na današnji dan mineva točno pet desetletij od njune poroke. Naše druženje bo tako priložnost, da se skupaj z zakoncema Suzano in Janezom Kotnikom posebej ozremo na skupaj prehojeno pot – od dne, ko so se njune oči prvič srečale do današnjega dne, ko se s ponosom spominjata skupnega življenja.

Je pa praznovanje zlate poroke tudi priložnost, da se skupaj z zlatoporočencema ozremo na njuno življenjsko pot. Najprej smo jo prehodili ob obisku na njunem domu v Preserjah, na Tovarniški cesti štev. 42, na prijetni, zelo lepo urejeni domačiji, kjer so v pogovoru sodelovali tudi nekateri domači, predvsem pa zlatoporočenca. Oba čila in vesela. Zlatoporočenka sicer z nekaterimi manjšimi zdravstvenimi težavami, vendar oba zelo dobre volje in zelo zadovoljna – tako s svojo skupno življenjsko potjo kot potmi svojih štirih sinov in njihovih družin, ki so vedno dobrodošle v njunem toplem domu. Zato z velikim veseljem srečna praznujeta zlato poroko, jubilej, ki je dan le malo zakoncem. Zato je toliko lepše, da pri tem sodeluje vsa družina, posebej pa je treba omeniti vlogo sina Janeza in njegove žene Sabine ter snahe Andreje, žene sina Borisa, ki sta se še posebej, ob sodelovanju vseh družinskih članov, trudila, da bi bil za očeta in mamo današnji dan – eden najlepših dni v njunem življenju.

Pa poglejmo, kako je njuno življenje potekalo, ko še nista bila skupaj.

Zlatoporočenec Janez Kotnik se je rodil 13. decembra 1947 v vasici Vrhovlje štev. 10, na, včasih bi rekli, velikem gruntu, kjer sta oče Janez in mama Frančiška vzgajala pet otrok, Janez pa je bil najstarejši. Dela, tudi za otroke, ni manjkalo, precej časa pa so potrebovali tudi za pot do OŠ Brdo – današnje Osnovne šole Janko Kersnik Brdo. Življenje je bilo skromno, delovno, saj se zlatoporočenec še danes spominja, da je bila kmetija premajhna za družino, v kateri noben od staršev ni hodil na delo. Skromni smo bili, a nikdar lačni, pravi in se rad spomni, kako je bil njegov najljubši šport šah, ob njem pa se je ukvarjal tudi z drugimi športi. Ampak šaha je veliko igral tudi v šoli in izven nje, njegov najljubši šport je bil vse do njegovega 20. leta, ampak do tam še pridemo. Manj prijetni pa so spomini na konec osnovne šole, po katerem se je odpravil na nekdanjo poklicno šolo v Domžalah in se izučil za strojnega ključavničarja. Sledila je kratka zaposlitev v privatni delavnici, nato vojaščina. Podobno, kot veliko mladih tedaj, je iskal boljše priložnosti za življenje, razmišljal o odhodu v Nemčijo, a dobil priložnost v Induplati in ostal nekdanjemu tekstilnemu velikanu zvest vso svojo delovno dobo.

Zlatoporočenka Suzana se je rodila 8. maja 1951 na Viru v družini Kimovec ter ime dobila po teti – nesojeni krstni botri. Imela je še brata. Mama Frančiška je bila zaposlena v Induplati, oče Franc v gradbenem podjetju, sama pa je bila že zelo zgodaj zadolžena za varstvo šest let mlajšega brata, tudi za kuhanje. Osnovno šolo je obiskovala v Domžalah in rada se spomni, kako je bila ob izdelovanju buč njena najlepša in kako je ob bratovi pomoči želela z njo malce prestrašiti mamo. Po dveh letih dela v Lipu, nekdanji lesni tovarni, je našla priložnost v Induplati.

In Induplati je v življenju zlatoporočencev kar pomembna postaja, saj sta se tam spoznala. Mlada človeka v tkalnici, ona kot preddelavka in Janez kot mojster, sta si bila všeč, sledilo je leto obiskovanja kina v Radomljah, sprehodov v Sovanov park, danes arboretum. Prav veliko časa za skupno druženje pa ni bilo, saj sta delala na štiri šihte in posebej ob vikendih bila pogosto ločena. Ob tem pa sta zelo kmalu razmišljala o skupnem domu, saj sta temelje sedanjega doma v Preserjah postavljala dan pred poroko, ki je bila 23. oktobra 1971– torej prav na današnji dan pred petimi desetletji. Cerkvena v Dobu – tudi danes je že za njima, uradna pa v Domžalah. Skupno življenje sta začela na nevestinem domu na Viru, nadaljevala gradnjo hiše in se veselila rojstva prvega sina Borisa v letu 1972. Za njim ju je razveselil Primož, nato Janez, medtem ko sta morala na Iztoka kar malo počakati. Končala sta novi dom v Preserjah, se vanj preselila, zlatoporočenec pa je ob gradnji hiše, ki je od njiju zahtevala veliko napora, ob delu opravil tekstilno srednjo šolo in se vpisal na fakulteto, vmes pa opravljal tudi pomembne funkcije v sindikatu in se komu tudi zameril, ker se je vedno, tudi kot obratovodja, potegoval za pravice zaposlenih.

Vse življenje ju spremljajo delavnost, skromnost, spoštovanje in prijaznost, kar sta podedovala od staršev, morda pa sta podedovala tudi današnjo zlato poroko, ki sta jo proslavila tudi oba njuna starša. Zgodovina obeh rodov je torej obetavna, še posebej, ker je zlatoporočenkina mama že praznovala 93 let. Vse te pozitivne vrednote, pa tudi varčnost in hvaležnost, skušata prenesti na sinove in njune družine. S ponosom povesta, da sta zadovoljna z njimi, da se veselita njihovih uspehov in imata rada vseh šest vnukov. Drug drugemu pomagajo, tudi v okviru lepo urejene stanovanjske hiše, kjer ne manjka rož in zelenja. V hiši stanujeta še sin Boris z družino in sin Iztok s partnerko, medtem ko druga dva sinova živita v okolici Kamnika in tudi velikokrat obiščeta starša. Vsi so jima hvaležni za skrb, radi se družijo, na kar kaže tudi velika miza v kuhinji, kjer je, če se malo stisnejo, dovolj prostora za vseh šestnajst članov ožje družine.

Zlatoporočenka je članica Medobčinskega društva invalidov Domžale, s katerim rada preživljata čas v toplicah, posebej so jima ljube Moravske. Rada pogledata šport na televiziji, gospoda Janeza posebej navdušujejo skoki, rad navija tudi za druge športe. Gospa Suzana pa ne pozabi tudi na kakšno nadaljevanko. Če ne gre drugače, gledata vsak svojo televizijo, kakor imata tudi vsak svoj računalnik. Glede računalništva nista podobna upokojencem, ki nimajo radi tovrstnega preživljanja prostega časa. Kar nekaj let, in to vsak dan, preživita ob računalniku in igrici Farmville. Včasih je potrebna tudi pomoč katerega od domačih, v glavnem pa uživata sama.

Živiš s tistim, kar imaš, pravi zlatoporočenec Janez in se z ženo prav nič ne pritožuje zaradi pokojnine. Po osamosvojitvi je bil nekaj časa tudi član slovenske ljudske stranke, danes ves čas namenja domu.

Ko bosta danes potrdila pred petimi desetletji izrečeno obljubo o skupnem življenju v dobrem in slabem, si bosta zamenjala prav tista poročna prstana, ki sta ju povezala pred 50 leti. Pa je bilo pred leti videti, da ne bo šlo, saj je zlatoporočenka Suzana svojega izgubila. ne vede kje. Pa je usoda hotela, da so ga prav pred kratim našli v zemlji okoli hiše in danes bo spet tam kjer mora biti – na zlatoporočenčevi roki.

Posebnih želja nimata – zdravje zase in za domače, pa bo šlo – morda celo do biserne poroke, kdo ve. Privoščimo jima prijazno jesen življenja, se jima zahvaljujemo za vse, kar sta dala našli lokalni skupnosti in jima želimo, da bo še naprej njuno življenje prijetno, veselo, v družbi z vsemi štirimi sinovi in njihovimi družinami, ki ju cenijo in so jima hvaležni za vse dobro.

Ob koncu je podžupan Marjan Ravnikar dejal: Iskrene čestitke še enkrat, spoštovana Suzana in Janez Kotnik in veliko zdravja vama želim – v imenu Občine Domžale, župana Tonija Dragarja in svojem imenu. Lepo se imejta!

Nato sta zakonca ponovila obljubi, da bosta skupaj v dobrem in slabem, ki sta ju prvič izrekla 23. oktobra 1971, si izmenjala prstana, nato pa prejela številne čestitke, od podžupana pa tudi spominsko darilo Občine Domžale.

Zlatoporočencema tudi v imenu uredništva Domžalec.si iskrene čestitke ter veliko zdravja in prijetnih trenutkov med domačimi.

Avtorica: Vera Vojska; Foto: Janez Ravnikar

Komentarji uporabnikov
Tagi