Iskrene čestitke najstarejšemu občanu občine Domžale
Gospod Stanko Starin praznoval 104. rojstni dan
16. februarja 2014 je najstarejši občan Občine Domžale, gospod Stanko Starin, praznoval svoj 104. rojstni dan. Kar nekaj let je najstarejši Domžalčan, z ženo Marijo, ki bo letos dopolnila devet desetletij, živi v Domžalah, na Ljubljanski cesti štev. 85, in kot sam pravi, uživa jesen življenja ter se vedno znova razveseli obiska župana Tonija Dragarja, ki ga je tudi letos razveselil s šopkom rož in priložnostnim darilom, predvsem pa iskrenimi željami za njegovo dobro zdravje.
Človek skoraj verjeti ne more, da ima najstarejši občan, Stanko Starin, 104. leta. Še vedno čil in zdrav, z vrsto bogatih spominov na kar malce nenavadno življenjsko pot, je tudi čas od prejšnjega rojstnega dne do danes preživel prijetno. Malce bolj sam je bil v lanskem letu, saj je morala žena Marija, s katero sta že praznovala zlato poroko, zaradi zdravstvenih težav v bolnico, od koder je skoraj dva meseca ni bilo doma. Pa gospod Stanko ni hotel nikamor, doma bom. Sin Stane, ki z družino živi v Češeniku, se je tako včasih po trikrat ali še večkrat pripeljal v Domžale in pomagal očetu, da je lažje preživel dni brez žene. Zdaj sta že nekaj časa spet skupaj in kot smo lahko izvedeli ob obisku, sta zdrava. Gospod Stanko še vedno rad obuja spomine, tudi na vse tri brate, ki so žal že pokojni, lani je zadnji umrl Milan. »Najstarejši je, pa še živi,« pove sin in že smo več kot sto let nazaj v Dobu, kjer se je 16. februarja 1910. leta rodil staršema Pavletu in Antoniji in večji del svoje mladosti preživel v Češeniku. Po osnovni šoli v Dobu pa pri dobrih štirinajstih letih zaposlil na tedanjem posestvu Črnelo, nato delal Papirnici Količevo, po služenju vojaškega roka pa na posestvu Češenik, v opekarni na Želodniku, pred začetkom druge svetovne vojne pa v Induplati Jarše. Vseskozi je bil znan kot napreden borec za delavske pravice ter kot sam pravi, so se z bratoma Pavlom in Ladom šteli za komuniste.
Druga svetovna vojna mu je prinesla veliko težav, na katere kaže tudi plakat, ki še danes visi v Muzeju Begunje. Nemci so ga zaradi njegovega delovanja namreč obsodili na smrt. Sledil je beg, skrivanje in bolezen, ki jo je pozdravil v partizanski bolnišnici, nato pa opravljal pomembne funkcije, se zdravil v Italiji in po svobodi prišel v Ljubljano. Vmes se mu je leta 1939 rodil sin Stanko, po koncu vojne se je iz taborišča vrnila hudo bolna žena in leta 1954 umrla.
Po vojni je v različnih zaposlitvah opravljal pomembne funkcije, ki pa jih ni preveč ljubil, zato se je vrnil najprej vrnil v Papirnico Količevo, od koder je kot vodja skladišča leta 1963 odšel v pokoj. Še danes se rad spominja sindikalne dejavnosti, dela v borčevski organizaciji bil je porotnik, rad pa je pomagal tudi na kmetijah. Kmečka opravila so bila njegovo veselje.
Z ženo rada živita v samem centru našega mesta, čeprav ju včasih še vedno moti pregost promet. Veselita se obiskov sina Staneta in žene Ide, imata pa tudi štiri vnuke in štiri pravnuke. Sin Stane in žena Ida sta tudi tokrat poskrbela, da ob obisku župana ni manjkalo ničesar. Največ je bilo spominov: tako na prehojeno življenjsko pot kot na obiske županov, Gospod Stanko rad živi, človeku se zdi, da je vsako leto mlajši, predvsem pa mu ob vsakem obisku ne zmanjka prijetnih spominov in prijetnega pogovora z županom Tonijem Dragarjem. Tokrat o olimpijadi, ki jo rad pogleda. Za koga navija: za vse. Še vedno kar dobro spi, poje rad vse, če le ni preveč mesa, in trdno je odločen, da dočaka svoj 105. rojstni dan. Mi tudi, gospod Stanko Starin, Iskrene čestitke ob 104. rojstnem dnevu. Veliko zdravja vam želimo in vam kličemo: Nasvidenje 16. februarja 2015, ko bomo nazdravili vašemu 105. rojstnemu dnevu.
