Francoski Camino in Camino Finisterre za 70. rojstni dan Domžalčanke Branislave Ogrinc

Branislava Ogrinc je prostovoljka Društva Šola zdravja, ki je bila med nagrajenci društva za leto 2021 o čemur smo pisali tudi na Domžalcu. Tokrat objavljamo njeno izredno čustveno bogato in fizično naporno popotovanje, ki ga je pred kratkim uspešno zaključila. Šlo je za “življenjski projekt”, kot ga je sama poimenovala, ki jo je izjemno notranje obogatil. Svojo pot je želela deliti tudi z bralci Domžalca, zato izseke njenih zapisov v obliki dnevnika, ki so v celoti objavljeni na njenem osebnem Facebook profilu, objavljamo spodaj. Preden pa nadaljujete z branjem, dovolite nam, da naredimo korak nazaj in začnemo tam, kjer se je vse skupaj tudi začelo.

Gospo Branislavo je prvič poklical Camino v začetku leta 2019. Takrat se je odločila sama prehoditi pot, dolgo kar 480 km, za kar se je pripravljala celih 8 mesecev. Pot jo je peljala po delu portugalskega Camina, od Porta na Portugalskem do Santiaga de Compostela v Španiji in še naprej do »konca sveta« do Finisterre in Muxie. Na poti je srečevala veliko pohodnikov, čeprav je bila v precejšnji meri sama s seboj. Na dolgi poti se je tako pogovarjala tudi s pohodniki iz 33 držav.

V začetku leta 2020 pa so v gospe Branislavi že nastajali načrti za francoski Camino, ki ga je letos tudi uspešno zaključila. Odšla je na pot, ki je bila še enkrat daljša od prejšnje in katera je zahtevala kar 54 dni. Hoja je bila v planu 47 dni.

“Francoski Camino, in še pot do Atlantika, je bil moj življenjski projekt”

Hodila sem sama in prehodila 1.000 km v nekaj več kot 1,3 mio korakih. Pot sem začela v Franciji v mestu Saint Jean Pied de Port, nadaljevala do Santiaga in še naprej do »konca sveta« do Finisterre in Muxie. Pot je leta 2001 praznovala 1.000 let, odkar so prvi romarji začeli hoditi.

Cilj sem si zastavila takoj, ko sem leta 2019 prehodila del Portugalskega Camina. Francoski Camino je najbolj znana romarska pot, in zakaj je ne bi tudi jaz prehodila. Pot se začne v Franciji, po desetih km se pa nadaljuje že po Španiji. Situacija pa je hotela, da je bilo to letos, ko sem julija praznovala 70. rojstni dan. Pot je trajala 54 dni, od tega 49 dni vsakodnevne hoje.

V začetku letošnjega leta, v februarju in marcu, sem najprej splanirala celotno pot po dnevih, nato pa še mesec in pol, da sem si rezervirala vsa prenočišča. Vsak pohodnik ima svoj Camino, odvisno, kako si ga je zamislil. Moje razmišljanje je bilo tako; da ni noben izziv, če ne vem, kje bom spala danes, jutri in pojutrišnjem. Na Caminu želim uživati, opazovati vse okoli sebe in se tudi pogovarjati s pohodniki. Tako sem se pogovarjala s pohodniki iz 24 držav; skoraj iz vseh evropskih. Malo bolj eksotične pa so bile Južna Koreja, Čile, Tajvan, Izrael, Dominikanska republika in celo dve pohodnici iz Aljaske.

Pred začetkom poti je bilo še veliko neznanega in nejasnega. Veliko pričakovanje je bil prehod čez Pireneje; višina 1.450 m in 1.200 m višinske razlike, kar sem prehodila v dveh dneh. Pa Pireneji niso bili najvišje pogorje; bila sta še dva visoka vrha, 1.505 m in 1.515 m; seveda z manjšo višinsko razliko.

Prva dva tedna sem kondicijo še nabirala, potem je šlo pa vsak dan lažje, predvsem takrat, ko sem prehodila že polovico poti. Takrat je tudi moja glava spoznala najino moč. Moram pa povedati, da sem od priprave za Portugalski Camino, veliko hodila vsa zadnja leta. Tako, da sem bila dobro pripravljena.

Vsak dan sem na facebook-u objavljala dogajanja in moje občutke. Bilo je veliko posebnih zgodb. Kdor želi, si jih lahko prebere v mojih objavah. Ena zanimivih zgodb je tudi ta, da sem na poti našla 19 štiri peresnih deteljic. Ko sem na deteljico pomislila, že je bila tam.

Veliko prijateljev in tudi drugih pohodnikov me je spremljalo in hodilo z mano po moji POTI. Največjo revolucijo je pa predstavljala moja slika, ko sem ob prihodu v Santiago visoko dvignila obe roki. Slika je imela več kot 600 ogledov in komentarjev.

Ko sem prišla v Santiago in pot nadaljevala do Atlantika, sem vsak dan prehodila manj km. To je bila na koncu predvidena relaksacija.

Na zadnji dan Camina, ko sem prišla v Muxio, sem svojemu telesu in umu podelila medaljo za organizacijo, samozavest, vztrajnost in telesno moč. Na koncu sem si izpolnila še zadnjo željo in v Muxii zaplavala v Atlantiku. Morje je bilo osvežujoče, moje srce je pa plesalo.

Proti koncu poti sem razmišljala, saj to ne morejo biti sanje, da hodim po Caminu in sem skoraj že na cilju. Saj sanje niso nikoli tako dolge. Ko sem prišla 4.julija domov, nekaj dni kar nisem mogla verjeti, da se je to res zgodilo.

Danes sem zadovoljna, srečna in ponosna, da mi je ta moj posebni projekt uspel in da sem se zdrava vrnila v najin dom in k mojim najdražjim.

Avtor: Branislava Ogrinc; Foto: osebni arhiv Branislave Ogrinc