Brane Kosmač, sekretar Območnega združenja Rdečega križa Domžale: »Slovenija postaja vse manj socialna država.«

Z močjo humanosti izboljšati življenje ljudi – je temeljno poslanstvo Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter s tem tudi Rdečega križa Slovenije. Za več informacij o tem kako se plemenito poslanstvo izvaja v praksi, smo spregovorili z g. Branetom Kosmačem, sekretarjem Območnega združenja Rdečega križa Domžale. Beseda je tekla o temeljnih nalogah Rdečega križa Slovenije: izvajanju socialne pomoči, organizaciji izpitov iz prve pomoči ter krvodajalskih akcij.

Ena izmed nalog Rdečega križa je tudi sodelovanje pri izvajanju socialne pomoči socialno ogroženim osebam in družinam. Ali se je število pomoči potrebnih kaj povečalo v zadnjem času?
Pri nas na Območnem združenju Rdečega križa Domžale (kasneje OZRK Domžale) zagotavljamo materialno in finančno pomoč in to za občane petih občin: Trzin, Mengeš, Lukovica, Moravče in same Domžale seveda. Na OZRK Domžale ugotavljamo predvsem to, da se je od leta 2010 število pomoči potrebnih močno povečalo, za okoli 10% letno. Trenutno beležimo, da se glede na vse občine, ki jih pokrivamo, javlja okoli 4000 ljudi, ki potrebujejo tovrstno pomoč.

Se je v zadnjih letih kaj spremenil profil iskalcev pomoči?
Ugotavljamo, da so veliko število iskalcev pomoči prinesle ekonomske migracije. Gre predvsem za delavce, ki so bili zaposleni v gradbenih podjetjih, ki začela propadati. Te ljudje so ostali brez dela potem, ko so s seboj pripeljali družine z otroci. Ker so bili zaposleni v Sloveniji so za otroke namreč dobivali otroške dodatke. Tukaj gre za izkoriščanje naše zakonodaje. Otroci teh migrantov so tudi šoloobvezni.

Za skladišče oblačil na OZRK Domžale skrbi zanesljivi Janez.

Slišal sem vas reči, da Rdeči križ ne more rešiti problemov pomoči potrebnih, blažite lahko le simptome teh problemov.
V bistvu mi z materialno in finančno pomočjo ne moremo rešiti zgodb posameznikov. Smo pa ena redkih organizacij, ki nudi tudi finančno pomoč. S tem skušamo le lajšati življenjski standard ljudi na robu preživetja.

Ali so si socialno ogroženi ljudje zmožni sami pomagati, ali bi morala država narediti še več.? Menite, da je Slovenija dovolj socialna država?
Jaz razmišljam, da postaja Slovenija vse manj socialna. Država s svojimi ukrepi čedalje manj pomaga nam in podobnim humanitarnim organizacijam. Prepušča nas samemu sebi, da se sami znajdemo. Hkrati pa smo v veliki meri odvisni od proračunskih sredstev občin. V teh petih občinah v katerih naše območno združenje deluje, je občina Domžale, ki zelo kvalitetno skrbi za naše socialne programe. Pohvaliti moram še mengeško občino, ki tudi dobro skrbi za svojo krajevno organizacijo Rdečega križa, medtem ko ostale občine bolj zanemarjajo skrb za te socialne programe, oziroma sploh ne podpirajo naše organizacije.

Na OZ Domžale lahko streho nad glavo priskrbijo štirim brezdomcem. Vendar se morajo držati določenega hišnega reda.

Ali sodelujete s Centrom za socialno delo? Oziroma kako sodelujete?
S CSD sodelujemo predvsem v informativnem značaju in na področju brezdomske dejavnosti. Ta pa je seveda povezana z našo javno kuhinjo, kjer vsakodnevno razdeljujemo topli obrok. Na tem področju je sodelovanje med nami in centrom veliko.

V soboto, 9. marca je bila 60. obletnica prostovoljnega, anonimnega in neplačanega krvodajalstva v Sloveniji. OZRK Domžale organizira krvodajalske akcije čez vse leto. Kako ste zadovoljni z obiskom? Se je ta kaj spremenil ?
Odkar smo začeli organizirati terenske prostovoljne krvodajalske akcije se nam je obisk zelo povečal. Prostovoljcev ne vozimo več na Zavod za transfuzijsko medicino v Ljubljano, ampak so akcije sedaj organizirane v neposredni bližini krvodajalcev. Pri tem moram zelo pohvaliti tudi mlade krvodajalce, ker se čedalje več odzivajo na te akcije. Včasih se sprašujemo, če je mogoče tudi ekonomska kriza povečala odzivnost občanov, kar se tiče krvodajalskih akcij.

V javni kuhinji vsakodnevno razdeljujejo topli obrok.

Ste zadovoljni z načinom organizacije krvodajalstva v Sloveniji?
Pri akcijah vsako leto sproti ugotavljamo, da glede tega s strani države, prejemamo vedno manjše dodatke in subvencije. Še leta 2000 smo prejemali na krvodajalca šest evrov. V letu 2013 nam zanj zagotavljajo štiri evre. V bistvu je naš finančni učinek je vsako leto zelo slab. Sedaj že tretje leto beležimo finančno izgubo na področju krvodajalstva v OZRK Domžale.

Bi po vašem morali krvodajalci dobiti denar za darovano kri, ali menite, da je dobro, da je darovanje neplačano?
Tukaj je problem v zdravi krvi. Dokler bomo imeli krvodajalstvo tako organizirano, kot ga imamo zdaj, bo darovana kri zdrava in sledljiva. S strani zavoda je to zelo dobro urejeno. Vendar se pa bojim, da ne bi bilo, če bi krvodajalec dobil denar za kri. Tu bi lahko nastal problem. Čeprav pa je res, da je za krvodajalca s strani države slabo poskrbljeno.

Ob darovanju krvi dobijo sendviče?
To je odvisno od odločitve vsakega posameznega Območnega združenja Rdečega križa. Pri tem smo vsi odvisni od prejetih finančnih sredstev. Mi poskusimo zadeve uskladiti tako, da krvodajalci dobijo čim kvalitetnejšo malico. Verjamem, da se tudi ostala območna združenja trudijo v tej smeri… Tu naj še enkrat omenim, da smo zelo zadovoljni s prisotnostjo krvodajalcev in krvodajalk. V januarju 2013 smo imeli v samo dveh dneh 475 prostovoljcev. Moram reči, da je bila ta akcija zelo dobro organizirana in obiskana.

Mislite, da bi se morala ekipa rdečega križa v OZRK Domžale pomladiti? Ali se mladi ne zanimajo dovolj za prostovoljno in socialno delo?
Res je. Ugotavljamo narmreč, da so naši prostovoljci starejši. V celotni organizaciji Rdečega križa je ogromno starejših ljudi, ki skrbijo za naše dejavnosti. Tukaj bi morali ekipo dejansko zelo pomladiti. Tako na poročju prostovoljstva, kot v sami vodstveni strukturi. V nasprotju z odzivnostjo pri krvodajalskih akcijah, opažamo na tem področju med mladimi zelo slabo odzivnost.

Rdeči križ Slovenije skrbi tudi za organizacijo tečajev in izpitov iz prve pomoči. Menite, da so ljudje na tem področju dovolj usposobljeni za ukrepanje v kriznih situacijah?
Po zakonu bi ljudje v primeru nesreč, morali izvajati prvo pomoč. Toda glede na to ugotavljamo, da se to ne odraža v njihivih reakcijah. Povprečen človek tukaj ne prispeva prav veliko. V nesrečah se ne odzovejo tako kot bi se morali. Čeprav bi morali po zakonu posredovati, ne posredujejo. Kar se tiče same vozniške prve pomoči moram reči, da je tukaj zelo negativna zgodba. V državnem zboru je oddan predlog spremembe zakona o voznikih, v katerem se predlaga, da se iz zakona črta 67. člen, ki se tiče organizacije opravljanja izpita iz prve pomoči. Ena izmed osnovnih dejavnosti Rdečega križa, je ta, da smo s strani države pooblaščeni, da izvajamo prvo pomoč za voznike motornih vozil. Če se bo ta 67. člen črtal, potem izgubimo dejavnost, ki je zelo pomembna in je v veliki povezavi s socialnim programom. Iz tega pooblastila namreč črpamo sredstva za socialne programe. Če bi prišlo do tega bi Rdeči križ izgubil ogromno. Največ pa bi seveda izgubili socialno ogroženi občani.

Prehranski paketi Rdečega križa Slovenije.

Bi za konec radi še kaj sporočili bralcem Domžalca?
Dodal bi še, da je leto 2013 pri nas pomembno predvsem zaradi 60. letnice prostovoljnega krvodajalstva. Ob tej obletnici bomo v začetku meseca maja izvedli proslavo za dobitnike priznanj. Krvodajalci in krvodajalke, ki bodo prejeli priznanje, bodo o poteku te proslave še obveščeni. Obenem bi še opozoril, da se v OZRK Domžale pripravljajo nove volitve, kjer se bodo menjali naši pravni organi, vodstvo in statut OZRK Domžale.

Najlepša hvala za pogovor.