Vlasto Kopač: varuh slovenske kulturne dediščine
Vlasto Kopač (1913–2006) je bil alpinist, gorski reševalec, risar, arhitekt, konservator, kartograf, varuh naravne in kulturne dediščine in še mnogo več. Med njegova največja življenjska dela spada projekt spomeniške zaščite in obnove pastirskih koč na Veliki planini.
Zgodnje življenje
Rodil se je 3. junija 1913 v Novi vasi pri Žireh, akademskemu slikarju Franju Kopaču in materi Boženi, roj. Souček, po rodu Čehinji. Zgodnja leta je preživel na Matevžkovi domačiji, kasneje pa je zaradi očetovega službovanja živel še v Kruševcu, Kranju in Splitu, kjer je dokončal gimnazijo ter realko. Vlasto Kopač je imel izrazit talent za risanje, zato ga je oče spodbujal, da bi šel po njegovi poti in postal slikar, vendar je Vlasto razmišljal drugače. Vojaški rok je opravljal v Tuzli, potem pa je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal na študij arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra (danes Univerza v Ljubljani) pri profesorju Jožetu Plečniku. Študij je dokončal pri 82. letih. Prej zaradi vojne, pomanjkanja denarja, povojnih procesov in težkih življenjskih preizkušenj ni imel možnosti.
Od doma je prejemal pomoč le prvo leto študija, potem pa se je moral znajti sam. Profesor Plečnik je pri njemu kmalu opazil delovno vnemo in risarske sposobnosti in ga povabil k sodelovanju pri različnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornice na Ljubljanici pri Cukrarni in cerkve v Velem Ižu v Dalmaciji, opremi različnih glasil in knjig, snovanju umetnoobrtnih izdelkov, ki so se prodajali v Lectariji v Ljubljani, nagrobni spomenik matere Alojza Gradnika v Medani, oblikoval je tudi knjige, pasarske in mizarske izdelke. Za delo je prejemal mesečni honorar Mestne občine Ljubljana.
V času študija je rad planinaril, zlasti v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki so mu predstavljale drugi dom. Po celotedenskem risanju se je s kolesom rad odpravil v Kamniško Bistrico in potem v Grintovce. Priključil se je Akademski skupini Slovenskega planinskega društva in jim leta 1940 za peto obletnico ilustriral Razgled z Grintovca – 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. AS SPD se je marca 1940 udeležil prve alpinistične odprave v Durmitor v Črni gori, ki so se je udeležili še Daro Dolar, Tone Dovjak, Bojmir Filipič, Cene Malovrh ter Cene Paderšič. Opravili so prve zimske odprave na Bobotov Kuk in druge vrhove. Cene Malovrh in Vlasto Kopač sta pozimi prva preplezala greben Bezimeni vrh – Bobotov Kuk.
Čas druge svetovne vojne
Kopač je bil levo opredeljen že v svojih najstniških letih. Med služenjem vojaškega roka v Tuzli pa bi lahko rekli, da je postal komunist. Okoli sebe je videl veliko revščine, trpljenja in krivic, za katere je bil prepričan, da bi se lahko spremenile in bi bilo ljudem boljše, če bi bila človeška družba pravičnejše urejena.
Že na začetku druge svetovne vojne se je pridružil partizanom, bil je član akademskega društva Triglav in kasneje tudi Komunistične partije Slovenije. Kot grafični oblikovalec in ilustrator je oblikoval publikacije Osvobodilne fronte, risal protihitlerjevske grafike – predvsem je zaslovela grafika s pozivom “Slovenci, združimo in branimo se”, kateri je dodal razglednico s kljukastim križem in opozorilom “V tem znamenju boš zasužnjen”. Ponarejal je tudi okupatorjeve legitimacije, ki so partizanom omogočale gibanje pod okupacijo.
Njegov največji tehnični dosežek je bil ponaredek italijanske osebne izkaznice z vodnim tiskom in podtisk italijanskega čeka za milijon lir, s katerim je OF 12. septembra 1942 denar uspešno dvignila v italijanski hranilnici v Ljubljani. Nemci, ki so po kapitulaciji zasedli Ljubljano, italijanskih osebnih legitimacij niso zamenjali, zato so le te skupaj s ponarejenimi veljale do konca druge svetovne vojne, gestapo pa ponaredka ni nikoli odkril.
Izjemno Kopačevo delo predstavlja tudi miniaturna ilustrirana pesmarica partizanskih in revolucionarnih pesmi, v velikosti 5,5 cm x 9 cm. 37 pesmi je Kopač po padcu ilegalne tiskarne Toneta Tomšiča ročno napisal in ilustriral s peresom Gillot na prozoren risalni papir. Tine Kmet je pesmi v kopirnici železniške direkcije skopiral na skrivaj, liste pa so v knjižico zvezali v knjigoveznici Gulič v Tavčarjevi ulici. Izdelanih je bilo le 200 izvodov, zato je knjižica izredno dragocena.
Oktobra 1943 so ga aretirali sredi belega dne pred Bavarskim dvorom v Ljubljani. V začetku leta 1941 so ga z živilskimi vlaki v skupini 700 ljudi odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ga nastanili v 23. karantensko barako.
V taboriščni knjigoveznici je na skrivaj risal tamkajšnje prizore in s tem tvegal svoje življenje, kajti za to početje je veljala smrtna kazen. Risbe so danes shranjene v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Po osvoboditvi, leta 1945 se je vrnil v domovino s komaj 49 kilogrami.
Obsodba na smrt
Po povratku iz tabrišča je pričel delati v projektni pisarni Ministrstva za gradnje in v podjetju Dom. Svoje zanimanje je usmeril v obnovo planinskih domov in koč ter postavljanju gorskih bivakov. Oktobra 1947 se je vračal s tečaja za alpinistične inštruktorje, ko so ga aretirali v domovini. Deset mesecev so ga kruto zasliševali nato pa so ga avgusta 1948 na dachauskem procesu obsodili na smrt z ustrelitvijo. Po pritožbi je bil pomiloščen na 20 let zaporne kazni s prisilnim delom. Zaplenili so mu vso lastnino in odvzeli državljanske pravice. Risalno orodje so mu vrnili, ko so ga poslali na prisilno delo v projektivno risalnico v ljubljanskih zaporih na Miklošičevi cesti in pozneje v risalnico v centralnih zaporih na Poljanskem nasipu. Kazen so mu kasneje znižali na deset let in ga pogojno izpustili po štirih letih in pol zapora.
Nekaj časa pred izpustitvijo so Kopača v upravnikovi pisarni zapora na Miklošičevi počakali podpredsednik Planinske zveze Pogačnik in geografi dr. Valter Bohinc, prof. France Planina in planinski prijatelj dr. Cene Malovrh. Dogovorili so se, da bo narisal karto Julijskih in pozneje še Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, narisal pa je še karto Julijskih Alp v štirih barvah.
Iz Centralnih zaporov se je vrnil leta 1952, ostal je brez premoženja in brez kakršnih koli pravic. Naslednja štiri leta je bil tudi brez službe. Posvetil se je risanju turističnih zemljevidov in avtokarti Slovenije ter Jugoslavije. V tem času se je zopet začel vračati v njemu ljube kamniške gore, predvsem pa na Veliko planino. V tem času mu je bilo težko, kajti marsikateri prijatelj ga ni želel več poznati, niti pozdraviti, oporo pa je dobil pri družini. Pravno se je rehabilitiral šele leta 1971, politično pa leta 1986, ob 10. kongresu ZKS-ja.
Oblikoval in postavil je veliko planinskih razstav (IKAR na Bledu in v Bovcu, razstava ob 60-letnici GRS-ja v Ljubljanskih Arkadah). Prav tako je oblikoval prapore, plakete, značke in diplome za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga ostala planinska društva. Leta 1989 je prejel naziv častnega predsednika Planinske zveze Slovenije.
Pomembni projekti
Kopač je delal v Zavodu za spomeniško varstvo, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1969 in pomembno prispeval k ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Sodeloval je pri spomeniško-varstvenih projektih in prenovah gradov Bogenšperk, Dol pri Ljubljani, Goričane, Hudičev turn, Soteska, Stari grad nad Otočcem, Hmeljnik, Kostanjevica, Kostel, Turjak, Žužemberk itd. Postavil je več kot 120 NOB spomenikov, uredil je več muzejskih zbirk in zasnoval Pot ob žici oziroma Pot spominov in tovarištva v Ljubljani. Za svoje delo je leta 1968 prejel orden dela s srebrnim vencem.
Tudi po upokojitvi je Vlasto ostal zelo aktiven in je s svojimi izkušnjami pomembno prispeval k uspešni obnovi Plečnikovih Žal (1985–1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994–1995). Zasnoval in uredil je Park kulturnikov v Ribnici, za katerega je leta 1988 prejel Urbanovo nagrado Skupščine mesta Ribnica. Predvsem se je ukvarjal z ohranjanjem in varovanjem kulturne dediščine – kulturne krajine. Naredil je osnovni urbanistični načrt za ureditev Logarske doline, urbanistični in zazidalni načrt za turistično naselje na Zaplani in Ulovki, strokovne podlage za zavarovanje Bloškega jezera, ureditvene načrte z varstvenimi režimi za dolino Krke, dokumentacijo za obnovo Baze 20 v Kočevskem rogu idr.
Uveljavil se je tudi z ureditvami muzejev in muzejskih predstavitev, povezanih tudi z narodnoosvobodilnim bojem: Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, muzej internirancev in zapornikov v drugi svetovni vojni na gradu Rajhenburg v Brestanici, z arhitektom Borisom Kobetom ureditev kompleksa taborišča na Ljubelju, muzej SFRJ-ja v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, …
Velika planina
Med eno izmed največjih življenjskih del Vlasta Kopača je bil projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine, ki ga je očarala že v študentskih letih, z njo pa je ostal povezan vse do smrti. Leta 1935 je bil čez poletje pri pastirjih, da se je lažje preživel, saj je bilo študentsko življenje v Ljubljani drago.
Navdušen je bil nad nenavadnim pastirskim izročilom, pastirsko arhitekturo in etnografskimi predmeti, ki jih je fotografiral, risal in zbiral. Z ljudmi je stkal številna prijateljstva.
Leta 1945 so bile izvirne pastirske bajte na Veliki planini požgane, na novo je bila v prvotni obliki postavljena le Preskarjeva bajta – ovalna pastirska bajta s šotorasto skodlasto streho z dvema prostoroma – izbo za pastirja in ovalom, ki je bil hlev za živino.
“Mejmuš, tole je edina taprava pastirska bajta, ker se v njej kadi; turist le pri vratih not pogleda pa že gre!” je Vlastu Kopaču glede šotoraste bajte zaupal Andrej Močnik, gospodar na Preski v Bistričici.
Izboril se je, da so se pastirske koče na Veliki planini obnovile in spomeniško zavarovale, kljub temu da je leta 1957 obstajala grožnja, da jih podrejo in postavijo skupne zadružne hleve. Kot referent Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana je izdelal predlog odloka o razglasitvi območja Velike Planine in Kamniške Bistrice za narodni park. Z odlokom Občinskega ljudskega odbora v Kamniku je bila Velika planina rešena pred rušenjem, a ne zaščitena kot narodni park. V naslednjih letih se je z izgradnjo gondolske žičnice in počitniških naselij začel turistični razvoj Velike planine. Sprojektiral je šest tipov počitniških koč, ki spominjajo na avtohtono pastirsko arhitekturo Velike planine. Načrtoval je tri postaje gondolske žičnice in gostišče Šimnovec. Celotna krajina Velike planine s svojo značilno pastirsko arhitekturo se je na tak način ohranila vse do danes.
Ohranjanje kulturnih spomenikov in razvoj konservatorstva
Kot direktor Ljubljanskega medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo je predlagal zavarovanje Kamniškega narodnega parka in s tem tudi Velike planine. Načrt ni bil sprejet, zato se je kasneje kot zunanji sodelavec kranjskega Zavoda za spomeniško varstvo do leta 1987 boril za zaščito območja.
Z zbiranjem etnografskih predmetov, povezanih z bivanjem, pašo in delom pastirjev, je pripomogel k ohranitvi dediščine Velike planine. Zbirka je shranjena v Medobčinskem muzeju Kamnik, kot si je žele tudi sam Vlasto Kopač. Leta 2007 jo je od Mojca Kopač, s sredstvi Občine Kamnik, odkupil Medobčinski muzej Kamnik. Muzej je tako pridobil kar 486 predmetov, s katerimi lahko popolnoma razložijo pastirsko življenje in delo na planini. V zbirki so se tako znašli posode za kisanje mleka, torile za oblikovanje sira, ovalne škatle za pastirsko malico, skutenca za odcejanje skute, lesene žlice, noži in zajemalke, pečatniki za sir, pastirska oblačila, oprema za živali, otroške lesene igrače, sončna ura, lesene ključavnice, svetilke itd.
“Iz dosegljivega gradiva in spomina bom v skopih potezah orisal moje in mojih planinskih tovarišev delovanje v prvih letih po končani vojni.” je zapisal v knjigo Iveri z Grintovcev, ki sta jo pripravila skupaj s prijateljem Francem Malešičem in je izšla posthumno, leta 2006.
Njegovo delo je bilo ključno za razvoj konservatorske stroke v Sloveniji, saj je s svojim strokovnim pristopom in zavezami k ohranjanju kulturnih spomenikov postavil visoke standarde na tem področju. Poleg praktičnega dela je Kopač napisal tudi številne strokovne članke in publikacije, s katerimi je prispeval k teoretičnemu razvoju arhitekturnega konservatorstva. Leta 1999 je prejel državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo.
Besedilo uredili: Janja Železnikar in Katja Šturm
Avtor: Doris Bubnjič
Reference:
- Lea Berg. Kopač, Vlasto. (1913-2006). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kopac-vlasto/
- Kač, M. (2023). Vlasto Kopač – sprehod skozi bogat opus prevečkrat prezrtega arhitekta. Rtv.si. https://www.rtvslo.si/kultura/arhitektura-in-oblikovanje/vlasto-kopac-sprehod-skozi-bogat-opus-preveckrat-prezrtega-arhitekta/672023
- Kopač, M. in Šturm, K. (2013). Vlasto Kopač – neuklonljiv človek. Rtv.si. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/vlasto-kopac-neuklonljiv-clovek/307539
- Kopač, V. (2006). Iveri z Grintavcev. Planinska zveza Slovenije.
- Kopač, V., Keršič-Svetel, M. (2003). Vlasto Kopač. Planinski vestnik, letnik 103, številka 4. URN:NBN:SI:DOC-T7F5GC1T from http://www.dlib.si
- Oblak, M. (1998). Vlasto Kopač in njegovih 85 let. Planinski vestnik, letnik 98, številka 6, str. 248-250. URN:NBN:SI:DOC-UGE7YW19 from http://www.dlib.si
- Rifel, V. (2010). Velika planina v odsevu časa. Studio Dataprint.
- Škarja, T. (2006). Vlasto Kopač. Planinski vestnik, letnik 106, številka 6, str. 52-53. URN:NBN:SI:DOC-XK5OD3WY from http://www.dlib.si
- Štebe, M. (2013). Foto: 100 let Vlasta Kopača, varuha Velike planine. Rtv.si. https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/foto-100-let-vlasta-kopaca-varuha-velike-planine/310195
- Torkar, Z. (2008). Velika planina: pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača. Medobčinski muzej Kamnik.
- Železnikar, J. (2023). Vlasto Kopač, ob 110. letnici rojstva. Medobčinski muzej Kamnik.