Velikonočne voščilnice

»Tam, kjer ljubimo, je naš dom.
Naše noge ga lahko zapustijo,
naša srca ne.«

Oliver Wendell Holmes

Najpomembnejši verski prazniki so že od nekdaj priložnost, da si izrečemo dobre želje in se z upanjem zazremo v prihodnost. Nekoč so si čestitali in voščili izključno ustno, mnogo kasneje pa tudi pisno. Oba načina sta se z razvojem in novimi navadami spremenila in se še vedno spreminjata. Z izumom telefona so si ljudje pogosto voščili po žici, kar pa je nekoč veljalo za zelo nevljudno. Danes klasične načine izpodrivajo mobilna telefonija in računalniki, ki združujejo sliko, pisavo in zvok ter udobje. Toda klasični načini ne bodo izumrli. Imajo svoje prednosti in v času tehnološkega napredka še prav poseben čar. Za veliko noč si ljudje pisno voščijo precej redkeje kakor med obema vojnama ali še pred nekaj desetletji.

Ob koncu 19. stoletja so z industrializacijo postali sorodniki in prijatelji pogosto oddaljeni drug od drugega. Z voščilnicam so lažje prenašali odtujenost od najbližjih.

Pred letom 1920, ko so izumili ofsetni tisk, ni bila nobena voščilnica izdelana po barvni fotografiji, ampak so črno-bele slike kolorirali z ročno narejenimi barvnimi klišeji. Najpogostejši tehniki sta bili fototipija in knjigotisk, predloge pa so bile največkrat risane ali fotografirane.

Veliko starih voščilnic je pravih umetnin, v katere so ustvarjalci vložili veliko truda, ljubezni in precizne tehnike. Z ofsetnim tiskom se je kakovost voščilnic po drugi svetovni vojni in v naslednjih desetletjih začela slabšati. Ko so bili verski prazniki odrinjeni iz javnosti, so bili s tem pozabljeni tudi umetniki in ustvarjalci teh voščilnic. Z njimi so se ukvarjali tudi priznani domači umetniki, kot so bili Maksim Gaspari, Ivan Pengov, Hinko Smrekar in drugi.

Stare voščilnice so se nam na srečo v določeni meri ohranile, saj jih hranijo zbiralci in nekatere institucije. Poznamo dve vrsti velikonočnih voščilnic: takšne z religiozno vsebino in druge s posvetno. Slednje so kljub temu, da je velika noč največjih krščanski praznik presenetljivo pogostejše. Uporabnikom je bila očitno bolj kot cerkvena bližje tematika ljudskih šeg in pomladnih simbolov.

Tiste z religiozno vsebino največkrat prikazujejo zadnjo večerjo, križanje, objokovanje mrtvega Kristusa, njegov vnebohod ter velikonočno jagnje. Več pa je bilo razglednic s podobami šeg in simbolov, s spomladansko naravo, jajci, petelini, kokošmi, piščančki in drugim. Ob omenjenih motivih so veliko uporabljali cvetlice in druge rastline, idilične prizore z vrtov in kmečkih dvorišč ter otroke, predvsem deklice. Med obema vojnama so se pojavile voščilnice in razglednice, ki so jih izdelovali fotografi, saj so kot motiv uporabili fotografijo. V prispevku lahko vidite kar nekaj primerov velikonočnih razglednic, takih z religiozno vsebino, kot tudi tiste s posvetno vsebino. Večina jih je bila odposlanih pred drugo svetovno vojno, nekaj med vojno in tudi po vojni.

V svetu in pri nas je mnogo zbirateljev starih razglednic in voščilnic. Zanimivi pri razglednicah in voščilnicah sta tako zadnja kot sprednja stran. Ni pomembno samo, kaj prikazujejo, temveč tudi, kaj na njih piše. Opazovalca pritegnejo tudi žigi in znamke. Tudi voščilnice v današnjem prispevku imajo neverjetno paleto različnih znamk, odvisno od obdobja in oblasti, pod katero smo Slovenci živeli. Nekateri zbiratelji so bili sprva diskretni do zapisanega na razglednicah in voščilnicah, vendar se je včasih tisti, ki je pisal razglednico, zavedal, da vsebino lahko prebere marsikdo, ne le naslovnik; tako je še danes. Poleg tega nekateri zbiratelji zbirajo prav razglednice s podpisi in sporočili znanih Slovencev, kot so bili Ivan Cankar, Oton Župančič, Rudolf Maister in drugi. Pisma so po drugi strani mnogo bolj osebna in intimna. Prav zato so bile prav na začetku razglednice še posebej med ženskami zelo nepriljubljene, a že zelo kmalu se je to hitro spremenilo.

Razglednice so hitro postale zelo priljubljene. Takrat so si jih pošiljali z izletov in celo z dobrega kosila. Zaradi njihove priljubljenosti so že konec 19. stoletja nastala prva društva zbiralcev. Vanje je bilo vključenih kar nekaj Slovencev. Šlo je za pravi razgledniški šport, kot so zbiranje včasih imenovali. Vsaka družina je imela svoj album, kjer so razglednice hranili.

V bolj osebni in intimni komunikaciji pa so se morali dopisovalci znajti na svoj način. Svoja sporočila so skrivali, skrivna sporočila so prenašali celo s položajem znamk. Če je bila ta položena ležeče, z vrhom motiva na desno stran, je to na primer pomenilo: Ljubim te. Če je bila njena lega obratna, pa recimo: Pošiljam ti poljub. Obstajale so celo razglednice z navodili, kaj določen položaj znamke pomeni. Seveda starši teh razglednic niso smeli dobiti. Pogosto se je tudi zgodilo, da so pod znamko kaj napisali ali narisali. Zbiratelj razglednic Zmago Tančič je v nekem intervjuju povedal, da mu je zbiralec, ki ima razglednice iz časa plebiscita na Koroškem, pokazal, kako so pod znamko skrili politična sporočila. Zbiratelji imajo v svojih zbirkah celo take razglednice, kjer so si skrivna sporočila pošiljali tudi kot stenografije in neke vrste rebus. Slovenski zbiratelji pravijo, da je bila pri nas zlata doba razglednic med letoma 1897 in 1918. Po prvi svetovni vojni so se že pojavili telefon, prevozna sredstva in film. Povezave so bile hitrejše in tesnejše, s tem pa je začelo upadati tudi tovrstno dopisovanje.

Velika noč in praznovanje, ki jo spremlja, sta priložnost tudi za ustvarjanje. Poleg lepih želja, ki si jih voščimo ustno, pisno ali preko telefonov, nam velika noč prinese tudi obilo radosti ob druženju z bližnjimi in ustvarjanju dobrot, izdelovanju pirhov, pripravi mesnin in hrena. Vse to je pogosto upodobljeno tudi na voščilnicah. Ob tej priložnosti vam ob koncu predstavljamo tudi čudovite – vezene velikonočne pirhe gospe Branke Bizjan iz Moravč, ki je rokodelka že od mladih let in zelo rada ohranja našo kulturno dediščino, med katero spada tudi vezenje. Ustvarila je že veliko velikonočnih in drugih prtičkov, zato se ji je utrnila misel, da s temi vezenimi motivi okrasi velikonočne pirhe. Nanje je zelo ponosna, saj so bili tudi nagrajeni. Izdela jih tako, da najprej na bombažno blago nariše motiv, ga izveze in opere, nato pa ga napne na jajce iz stiropora. Zahtevno delo, ki pa je vredno truda. Če take izdelke, ki ste jih v tem času ustvarili doma, še fotografirate, imate čudovito osnovo za velikonočno voščilo prihodnje leto.

Kljub temu ne pozabite na izjemen pomen pisanja z roko. Pisanje z roko je izvirna človekova aktivnost in pomembna spretnost. Spretnosti razvijamo z vajo. Raziskave kažejo, da naši možgani bolje delujejo pri pisanju z roko kot pri pisanju z računalnikom. Informacija, ki jo napišemo z roko, se v spominu zadrži dlje časa. Pri pisanju z roko se nam utrne več idej, ohranjamo pa tudi dolgotrajnejšo pozornost. S tem prispevamo k ohranjanju finih motoričnih spretnosti, ki so potrebne za večstranski razvoj osebnosti. Ohranjajmo kulturo pisanja z roko pri mlajših in starejših. Presenetite kdaj svoje prijatelje, znance in najbližje z razglednico ali voščilnico, napisano na roke.

Knjižnica Domžale vas vabi k ogledu bogatih digitalnih zbirk, ki smo jih ustvarili za portal Kamra. Regijski portal Kamra je spletno mesto, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah. Digitalizirane vsebine so tako dostopne na enem mestu, kreirane pa v tistih organizacijah, ki so za določeno področje najbolj kompetentne. Na Kamri spoznavamo zgodbe, ki so za neko področje značilne, zanimive in v interesu lokalne skupnosti. Na povezavi domoznanske zbirke si lahko ogledate, katere zanimive zgodbe iz našega okolja smo v naši knjižnici prispevali na portal Kamra, ki je med Slovenci vedno bolj priljubljen in ima izjemno število ogledov. Med najbolje obiskane zgodbe v Sloveniji sodi tudi naša zgodba Rokodelci in umetniki Moravške doline. Njihova članica je tudi gospa Branka Bizjan, ki smo jo predstavili v tem prispevku. Zgodbo o rokodelcih najdete na tej povezavi. Kamra je polna izjemnih zgodb, ki jih lahko prebirate v času, ko je knjižnica še zaprta.

Če ni rokovanja in objemanja, nam še vedno ostane prijazen pogled in bežen nasmeh.

»Odpuščanje je ključ, ki odklene vrata zamere in lisice sovraštva. Njegova moč zdrobi verige bridkosti in okove sebičnosti«, se glasi odlomek v knjigi 12 preprostih skrivnosti do sreče, avtorice Glenn van Ekeren.

Vesele praznike in miru v srcih vam želimo, dokler se ne snidemo spet!

Avtorica: Kristina Galun, Knjižnica Domžale