Tajkun – najnovejša knjiga v nizu značilnih Demšarjevih kriminalk

Literarna kavarna v Knjižnici Domžale

Mariborskega pisatelja kriminalk najbolje poznamo po seriji romanov Primeri inšpektorja Vrenka. Avtor se je na slovenskem literarnem prizorišču pojavil leta 2007 in že s svojim prvim romanom Olje na balkonu vzbudil pozornost javnosti. Takrat še nihče ni vedel, kdo se skriva za psevdonimom sicer univerzitetnega profesorja likovne pedagogike iz Maribora, ki pred tem ni objavljal leposlovnih del. S serijo romanov Primeri inšpektorja Vrenka je dokazal, da ni le odličen žanrski pisec, temveč da okvirje žanra presega z izjemno natančno analizo sodobne družbe.

V četrtek, 24. marca 2022, je v Knjižnico Domžale potekala Literarna kavarna, na kateri je Avgust Demšar predstavil svojo novo knjigo z naslovom Tajkun. S piscem kriminalk pogovarjal urednik knjige Nino Flisar. V uvodu v predstavitev knjige, je vse zbrane in tudi gosta pozdravila Tadeja Rode Teran iz Knjižnice Domžale. Rdeča nit pogovora je bila njegova najnovejša knjiga Tajkun, trilogija Vodnjaki in o kriminalkah – priljubljenem žanru, ki se ga poslužuje avtor.

Tajkun je najnovejša knjiga v nizu značilnih Demšarjevih kriminalk, v kateri se ponovno srečamo z izmišljeno pohorsko vasico Vodnjaki (gre za drugo knjigo v istoimenski trilogiji). Roman prepleta več plasti, predvsem pa se v njem razkrivajo zapleteni odnosi med ljudmi, ki so mnogokrat generator nezadovoljstva in sporov. Zločini se tokrat vrtijo okrog znanega podjetnika, enega bolj premožnih Slovencev, Štefana Matjašiča in njegove družine.
Drugi del trilogije, ki govori o korupciji v Sloveniji, obravnava tajkunsko zgodbo, ki je očem v Sloveniji ostala skrita. Poleg nekaterih zloglasnih imen, ki se sedaj pojavljajo v udarnih člankih časopisov, predvsem v povezavi s sojenji, je nekaj takih, za katere Slovenci nikoli ne bomo izvedeli. Ti so v miru grabili na kup denar, seveda v sodelovanju s politiko. Dogodki v romanu so v veliki meri resnični, pri tem pa so spremenjeni kraji in priimki ljudi. Zaradi dramaturgije same je dodanih nekaj dejanj tajkuna, ki niso resnični, a jih je bilo potrebno vnesti v delo zaradi fabule same.

Povezovalna nit številnih zgodb je Sara Matjašič, Štefanova hči, ki obiskuje osmi razred osnovne šole. Težave ima pri slovenščini, v prostem času pa nastopa v TV oddaji, ki jo na nacionalni televiziji režira njena polsestra. Z očetovim obiskom šole zaradi učnih težav se sproži tok dogodkov, med drugim Sara po snemanju TV oddaje na poti iz Ljubljane v Maribor izgine. Izkaže se, da gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini. Matjašič gre takoj v akcijo in, ne da bi vpletal policijo, najame nekoga, da bi našel in rešil hčer. S tem se zadeve začnejo šele resno zapletati, saj pride do umora, ki mu sledijo še drugi. Detektivski tim se tokrat spoprime s kriminalnimi dejanji brez sveže upokojenega inšpektorja Martina Vrenka, ki pa se, prostovoljno ali tudi ne, vmeša v razreševanje primera. Roman prepleta več plasti, študijo bogate družine, odnose in vrednote, ki vladajo v njej, strategije delovanja brezobzirnih podjetnikov, usode velikih projektov, ki preobražajo podobo celotnih krajev in vplivajo na usode malih ljudi, probleme prekarnosti, mehanizme razpisov za umetniške projekte; predvsem pa se v romanu razkrivajo zapleteni odnosi med ljudmi, ki so mnogokrat generator nezadovoljstva in sporov.

Slovenci že dolgo časa vemo za tajkune, pri tem pa se nikoli nismo do potankosti seznanili s tem, kako so tajkuni delovali in kako so na konkreten način prišli do bogastva, ki ga bodo zapravljali še njihovi daljni potomci. Roman to konkretno pojasnjuje. Zanimivo pri glavnem junaku je, da ga zaradi njegovih dejanj nihče ne obsoja in je po eni strani pravi junak množic, saj je znal odvezati mošnjo in darovati iz svojega plena en delček bogastva za dobrodelne namene. A človeški usodi se tudi tajkun ni mogel izogniti. Ne glede na kopice denarja se je moral soočiti s stiskami navadnih ljudi in jim kljub svojemu bogastvu ni mogel ubežati.

Zanimiv pogovor z Avgustom Demšarjem si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, Video: Simona Pivar

Tagi