Simon Bučar: V Himalajo vabim tri slovenske harmonikarje

Simon Bučar je priznani slovenski harmonikar, ki prihaja iz mirne vasice Dolgo Brdo v okolici Ljubljane. Njegova ljubezen do harmonike se je začela že v otroštvu, ko ga je s svojimi melodijami navdušil njegov oče. Danes Simon ni le vrhunski glasbenik, ampak tudi ustanovitelj in vodja uspešne Glasbene šole Bučar. V tem intervjuju nam bo razkril svojo glasbeno pot, strast do pohodništva ter izjemne projekte, ki združujejo njegovi dve veliki ljubezni – harmoniko in pohodništvo.

V nekaj stavkih opišite sebe: od kod prihajate, kdo vas je navdušil za igranje harmonike in kaj vas je pripeljalo do tega, da ste postali profesionalni harmonikar?

Prihajam iz okolice Ljubljane, iz vasi Dolgo Brdo. Za igranje harmonike sem se navdušil že v otroštvu, saj harmoniko igra tudi moj oče. Večkrat mi je ob nedeljah igral in tako sem ta instrument vzljubil že zelo zgodaj. Z učenjem sem pričel precej pozno, saj učitelji, oziroma glasbene šole, niso bile tako dostopne kot sedaj. Vse skupaj je šlo precej počasi in na nek način spontano. Najprej sem 8 let obiskoval ure harmonike pri učiteljih v zasebnih glasbenih šolah, vmes sem začel igrati v različnih glasbenih zasedbah in tudi samostojno nastopati ter tekmovati na harmonikarskih tekmovanjih, kasneje pa tudi poučevati v zasebni glasbeni šoli. Po zaključku študija na Pedagoški fakulteti sem pričel s poučevanjem sam, pred dobrimi desetimi leti pa je pod mojim okriljem pričela delovati Glasbena šola Bučar, katero s predanostjo in dobro voljo vodim tudi danes.

Z našimi glasbenimi projekti smo prav tako pričeli pred dobrimi desetimi leti. Imeli smo vaje harmonikarskega orkestra, katere sem vodil takrat prvo leto. Svojim učencem in članom orkestra sem povedal, da grem med poletnimi počitnicami prvič na Triglav. Vprašali so me, če gredo lahko z mano. O ideji sem premišljeval in kmalu je bil moj odgovor pritrdilen. A ni šlo brez harmonik, vzeli smo jih s seboj in tako pred 12. leti na Triglavu prvič zaigrali v tako velikem številu. Projekt je odlično uspel, učenci, ostali udeleženci in jaz smo bili navdušeni tako nad idejo kot nad samim projektom in kmalu zatem se mi je porodila zamisel za nov projekt. Naslednje leto smo tako prehodili celotno slovensko obalo, prav tako s harmonikami, zato smo projekt poimenovali “S harmoniko po slovenski obali”. Nato so se projekti kar vrstili in vsako leto se je rodil nov: “S harmoniko skozi Postojnsko jamo”, “S harmoniko ob Kolpi”, “S harmoniko na Sedmera jezera”, “S harmoniko čez harmonijo treh dolin”, “S harmoniko po obrobju treh držav”, “S harmoniko po Posočju”, “S harmoniko po Goriških brdih” in ob deseti obletnici glasbene šole Bučar ponovno “S harmoniko na Triglav”.

Za pohodništvo sem se navdušil sam. Noben član moje ožje družine prej ni bil ravno pohodnik, pridružili so se meni, ko sem jaz začel osvajati slovenske vrhove. Ko imam čas in nisem vpet v delo glasbene šole ali v igranje, sploh ne razmišljam kaj bi lahko počel. Prva misel je, gremo v hribe, gore, kjer so doma mir in najlepši razgledi.

Prva misel je, gremo v hribe, gore, kjer so doma mir in najlepši razgledi.

Slovensko najvišjo goro sem s harmoniko osvojil že večkrat. Nekako me je gnalo naprej, da harmoniko, slovensko pesem in svojo veliko željo po združevanju pohodništva in glasbe ponesem naprej v svet. Tako je nekega dne prišla ideja o Himalaji in najvišjih vrhovih sveta. Ne samo najvišjih, tudi najbolj spoštovanih. Tukaj je šlo vse skupaj nekoliko iz obratne smeri, v Himalajo me je povabila učenka Tatjana. A, ker se prvič zaradi vseh takratnih obveznosti nisem uspel udeležiti odprave, sem po nekaj letih znova našel priložnost in odšel s super družbo v osrčje najlepših gora na svetu. Za vse skupaj sem se pripravljal zelo postopoma, zadnje pol leta pred odhodom sem vsak teden osvojil kakšen hribček okoli svojega doma, ko je bil čas pa tudi kakšno višjo goro. Prvi izziv je bil vsekakor uskladiti vse skupaj, kako za tri tedne pustiti vse in oditi. Na samem trekingu pa je čas tekel počasneje in dnevi so bili precej bolj umirjeni kot je tukaj naš vsakdan. Neprecenljiva izkušnja, čeprav mogoče malce nora. Predvsem zaradi ideje s harmoniko. A izšlo se je odlično, na vrhu prelaza Thorang La sem zaigral na malo harmoniko, ki mi jo je izdelal mojster Tone Omahna in občutek je bil neopisljiv. Sicer pa malo težav z dihanjem zaradi višinske razlike in kakšna neprespana noč zaradi mraza, a pogledi na eminentne gore preko celotnega trekinga so te tegobe v trenutku odpravili.

Tokrat se želite vrniti v Himalajo in s seboj peljati tri slovenske harmonikarje, da bi pod Mount Everestom skupaj zaigrali harmoniko. Od kod vam ta ideja? Kakšna priprava je potrebna za tak podvig in koliko dni pričakujete, da bo trajal? Kaj bi še želeli deliti o tem načrtovanem izzivu?

Ideja za idejo, projekt za projektom. To enostavno rabim, da na nek način moje življenje teče v neki popolnosti naprej. Čeprav v resnici precej manj mirno kot bi lahko sicer, a preprosto potrebujem te izzive. Ideja, da povabim s seboj še tri harmonikarje je nastala pravzaprav ob prvem obisku Himalaje. V življenju je potrebno stvari, kot tudi tako pozitivne izkušnje, deliti. Zdi se mi malo drzna, saj predstavlja nekaj povsem novega, drugačnega, še nedoseženega in je na nek način ponovno nov izziv zame kot vodjo glasbene odprave kot seveda tudi za ostale glasbenike, ki se bodo odpravili z menoj. Imeli bomo kondicijske in harmonikarske priprave. Potrebno je gledati na vse in oboje tudi uskladiti. Igranje na taki višini ni enako kot igranje tukaj na veselici ali petdeset letnici. Vse skupaj bomo hodili 12 dni in čeprav pot ni zahtevna, traja kar nekaj časa, in sicer skupaj z vsemi transferji dobrih 15 dni, za kar je potrebno biti dobro fizično in psihično pripravljen. Zelo se veselim nove dogodivščine o kateri bomo zagotovo poročali, ko se vrnemo nazaj na domača tla.

Avtor: Karin Božič Zupančič; Foto: arhiv Simona Bučarja