Pravljična rešitev pomešanih letnih časov

Vreme je verjetno ena najpogostejših tem v mimobežnem klepetu znancev ali mimoidočih. Dovolj nevtralna, na reševanje klimatskih sprememb pa običajno ne zaidemo, čeprav je lansko leto marsikdo bridko občutil njihove posledice. S tem naj se ukvarjajo politiki, naravovarstveniki, gospodarstveniki … Gledališče?

Da, s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami se ukvarja tudi predstava Odčarani letni časi. Ne pa samo s tem. Lahko bi jo označili s pojmom celovitost. Kajti noben poudarek ne izstopa preveč, težave s pomešanimi letnimi časi se tako lepo prepletejo z znanimi ljudskimi zgodbami in človeškimi občutji, da že stopa na trdna tla občih pravljičnih resnic. Predstava je namreč pravljica. V pravljici se deklica Ofelija zbudi v lepo zimsko jutro in pričakuje napovedani sneg – snega pa nikjer. Toda Ofelija opazi, da tudi drugi letni časi niso takšni, kot so bili. Čarovnija jo namreč popelje v pomlad, kjer krasen cvetoči travnik z metuljčki in kačjimi pastirji pomori nenadna zmrzal, v presuho poletje, kjer pustoši požar, v zgodnjo jesen, ko nenadno hudo deževje kmeticam odnese zrelo žito. Toda na kamniškem koncu se najdejo dobra bitja, ki že stoletja pomagajo kmetom. Bele žene ji naročijo, naj poišče nedolžnega sedemletnega dečka, ki naj odreši kamniško Veroniko. Čeprav v kačo zakleta grofica sama nima moči, da bi letne čase postavila v naravi in človeku prijazen ritem, čarobno moč dobi od belih žen in pravljica se srečno konča.

Kakor ne moremo mimo občudovanja komaj 15-letne avtorice zgodbe Karoline Graj, tudi ne moremo spregledati umetniške plati in enovitosti končnega izdelka. Avtorska je tudi glasba, napisala jo je Uršula Jašovec. S svojim raznolikim stilom od nežnih melodij ob prebujajočih se cvetlicah in rajajočih metuljčkih do elementov slovenskih ljudskih pesmi in celo orientalskega pridiha živo naslika posamezne prizore, ki s koreografijo oživijo. Izurjeno oko bo takoj prepoznalo dva različna stila koreografiranja, saj sta tudi koreografinji dve, Ana Trojnar in Tamara Divjak. Tudi plesi so raznovrstni – od skupinskih do solističnih, od najbolj klasičnega baleta na konicah prstov do vrhunca v modernem plesnem stilu kačje Veronike, od lebdeče mehkobe belih žen do trdnega, klenega kmečkega rajanja. In kljub temu to ne zmoti celovitosti. Vsak ples pripoveduje svoj del zgodbe, ki jo dopolnjuje animirana projekcija.

Baletni šoli Ana nekako uspe, da je vsaka njena predstava pravljična. Ne mislim osladna in načičkana, ampak pravljična v pravem pomenu besede – nastopajo pravljični liki in pravljična števila in čarovnija se pojavi na pravem mestu, da zgodba gledalcu preda pravo sporočilo in se srečno konča. Gledališče pozna mnogo trikov, da to doseže, in jih v predstavi tudi s pridom uporablja, seveda pa so glavni protagonisti predstave plesalci baletne šole. Nastopajo otroci od prvega razreda dalje oz. od prve pripravnice naprej in prav zaradi tega je osupljivo, kako gladko in brez zapletov predstava teče: vsak ve, kje in kdaj mora biti, otroci so iz predstave v predstavo bolj izurjeni in izkušnje, ki jih dobijo kot nastopajoči, so neprecenljive. Glavni vlogi, vloga Ofelije in grofice Veronike, sta bili zaupani najbolj izkušenim plesalkam, ki pod vodstvom Ane Trojnar plešejo že nekaj let in lahko v solističnih vlogah pokažejo vse svoje kvalitete.

Krhka in nežna Pina Unk je bila prava poosebitev Ofelije. Kadar je Ofelijo plesala zanesljiva Leda Delfina Steidl Porenta, je podala dramsko zelo živo doživljanje vloge, kar je izjemno pripomoglo k doživljanju predstave. Plesalke so tudi zelo uglašene v skupinskih plesih: ples Ofelijinih prijateljev, ki poleg čudovitih figur prikaže tudi njihovo razočaranje, da ni snega; ples rožic in metuljčkov, ki ga spremlja po mojem mnenju najlepša glasba, in ker ga izvajajo najmlajši otroci (prva in druga pripravnica), se je ob njem marsikomu orosilo oko. Ljubko igranje kačjih pastirjev in napeti prizor volčjega napada vedno izvrstno odpleše tretja pripravnica. Ples kmetic na polju, ki po opravljenem delu rajajo v lepem poletnem vremenu, je skoraj idealističen, učenke 2. razreda baleta pa ob tem pokažejo, kako zelo v nekaj letih tehnično napredujejo. Še bolj se tehnični napredek vidi v prizoru belih žen, ki na konicah prstov priplavajo iz megle in Ofelijo napotijo na Mali grad. Če nismo vešči gledališkega oz. baletnega načina pogovora z rokami in ne poznamo vsebine, je za nas kar trd oreh razbrati, kaj ji pripovedujejo. V vsakem primeru pa ob tem občudujemo neverjetno mehkobo gibov rok. Dečka, ki pozneje reši Veroniko, spoznamo v simpatičnem prizoru, ko stari ženici (Izabeli Graj oz. Juliji Maylin Burja) pomaga nesti butarice. Čudovito sta ga odplesala izvrstni Nace Urankar – veselje je gledati na odru fanta, ki tako zelo uživa v svoji vlogi – in še zelo mladi Enej Vatovani – ki je glede na svoja leta (učenec druge pripravnice) solistično vlogo vedno zelo dobro odplesal. Višek doseže predstava s kačjim plesom Veronike – ta je v modernem stilu, ker lahko le tako pokaže Veronikino bolečino, ki je potrebna, da je rešena kačje kože. V nekaj predstavah ga je z veliko potenciala zaplesala Anita Pirc, v drugih pa z izrazitim žarom poustvarila Ana Trojnar.

Dokajšnji delež pri oblikovanju predstave nosi tudi animirana projekcija, brez katere bi bila zgodba na nekaterih mestih prav težko razumljiva. In seveda kostumi! Kmetic v takšnih oblekah nobena mama ne bi spustila niti na vrt (no, mogoče na sprehod). Nežna in frfotajoča Ofelijina oblekica bo uresničitev sanj marsikatere deklice, fante pa bo verjetno bolj pritegnil ples volkov ali radoživega Veronikinega rešitelja, ki se mora otepati tudi vaških pretepačev.

V vseh ozirih kvalitetna predstava res mojstrsko prepleta ljudske elemente, aktualne podnebne spremembe ter umetniško ustvarjanje in pušča v gledalcu močan vtis. Pravljice imajo v nasprotju z resničnim življenjem sicer vedno srečen konec, a ko se po predstavi polni vtisov zbudimo v resničnost, tudi sami pomislimo: Saj res, včasih je na tem svetu resnično tako lepo, kot bi živeli v pravljici.

Avtor: Ana Gruden; Foto: Matevž Cerar