Ponovno rojstvo afriškega literarnega “booma” ali HELLO AFRIKA!

Oglasila se nam je pisateljica in pesnica Nina Kosmač, ki naše bralce večkrat razveseli z različnimi literarnimi zapisi in pesmimi. Tokrat nam je Nina posredoval literarni zapis o ponovnem rojstvu afriškega literarnega “booma” ali Hello Afrika.

Nina Kosmač je večino življenja preživela v tujini. Obožuje knjige in zaupa samoti in tišini. Skorajda vsak ljubitelj knjig ima najljubšo knjigo ali avtorja. Vsak, ima svojo zvezdo literature, ki ga je ali pa mu še vedno in osvetljuje življenjsko pot. Nina pravi, da ne trdi, da je več literarnih zvezd, kot zvezd na nebu, vendar skoraj: “Jaz imam cele galaksije najljubših knjig in avtorjev, zato bom občasno kaj objavljala tudi o književnosti.”

Ob razpadu civilizacije se očitno književnost vrača k izvoru človeštva in afriškim koreninam. To je ena izmed mnogih mojih predpostavk glede neverjetnega literarnega uspeha vseh afriških pisateljev v tem letu. Ali pa je morda JOANA, preprosto samo dala upanje velikemu številu afriških pisateljev v obliki literarnih nagrad. Dejstvo je, da smo letos priča ponovnemu rojstvu afriškega magičnega realizma v literaturi. Zame magični realizem predstavlja neke vrste rešilno bilko, ko človek prekorači vse možne meje fizičnega in psihičnega trpljenja v literaturi. Z mojega domišljijskega stališča nastopi magični realizem kot zvrst v trenutku, ko postelji dodamo imaginarna nevidna krila in poletimo.

O bratovščinah

Mohamed Mbougar Sarr je komaj 31. pisatelj iz Sengala, ki je prejel letos prestižno francosko nagrado Goncourt. Objavljeno ima delo o bratovščinah ali klanih (angl. Brotherhood).

O mnogoženstvu

Poleg priznane avtorice ali Lola Shoneyin, ki obravnava poligamijo to počne tudi pisateljica Paulina Chiziane. Pisateljica rojena v Mozambiku- je letošnja dobitnica prestižne nagrade za književnost Camões. V delu ” Prva žena” obravnava mnogoženstvo s strani prve in najbolj privilegirane žene harema.

Titilola Atinuke Alexandrah Shoneyin ali Lola Shoneyin(1974) je primer, solidarne sodobne pisateljice, ki verjame v medsebojno sodelovanje vseh afriških pisateljev. Pred kratkim je potekal tridnevni festival, posvečen afriški poeziji in prozi, ki ga je ustanovila literatka imenovan ‘Ake Arts and Book Festival’. Tema leta 2021 je bilo medgeneracijsko sodelovanje in vzpodujanje kreativnosti. Kreativnost je vsekakor nekaj, česar afriškim piscem ne primanjkuje. Lola je vnukinja afriškega kralja Abraham Olayinka Okupe, ki je vladal majhni afriški državici okoli trideset let. Vladar je imel pet žena. Lolin knjižni prvenec je obravnaval poligamijo. Deluje in piše v različnih jezikih in se giblje med Ameriko in Afriko. Ima založbo v Afriki in hkrati piše tudi članke in poezijo. S šestimi je bila poslana v angleški internat in od takrat naprej jo je nomadsko življenje spremljalo do poroke. Glede na starodavna ljudska izročila in verovanja, ki so veljala tudi v Nigeriji in drugih afriških državah je dolžnost, če verjameš v bogove oriša, da moraš spoštovati živeče prednike in duhove umrlih – moževe družine. Lola je poročena s prestižnim zdravnikom – sinom Nobelovega nagrajenca za književnost – Wolem Soyinko.

Uporniški tast Wolem Soyinko

Tast Wolu Soyinki (1934) je bil prvi Afričan, ki je prejel Nobelovo nagrado. Tast zgoraj omenjene Lole – Wolu Soyinki (1934) – je bil prvi Afričan, ki je prejel Nobelovo nagrado. Rojen je bil v Nigeriji, ki je bila pod britansko kolonizacijo. Wole Soyinka se je aktivno boril za neodvisnost Nigerije. Med državljansko vojno, ki je vladala v Nigeriji po razglasitvi neodvisnosti države, je bil aktivist in pisatelj obsojen na smrt. Dve leti je preživel v zaporu čakajoč na smrt in je v tem času pisal na cigaretni papir. Doletelo ga je dvakratno izgnanstvo in ubežal je dvema smrtnima obsodbama.

O vojnih konfliktih

Boubacar Boris Diop je postal oktobra prejemnik prestižne nagrade Neustadt.Murambi, knjiga o okostjih je pretresljiv zapis o tribalnem genocidu omenjenega avtorja in aktivista proti francoski kolonizaciji.Med letom 1992 in 1994 je bilo praktično iztrebljeno ljudstvo Tutsi in ta genocid je osrednja tema okostij romana.

Odlomek iz knjige Murambi, knjiga o okostjih

“Prav res, preprosti ljudje morajo zaradi teh afriških predsednikov toliko pretrpeti, da si o njih gotovo ne delajo iluzij. To je stvar logike in pika.

Že od vekomaj jim je odvzeta pravica, da bi bili nedolžni.”

Boubacar Boris Diop

Predhodno je avtorica Chimamandi Ngozi Adichie v knjigi Polovica rumenega sonca naredila čudovit in hkrati realističen oris o biafrski vojni. Med biafrsko vojno je bilo ubitih okrog milijon ljudi.

Bila je dežela: Osebna zgodovina Biafre je tudi znamenito delo legendarnega pisca Achebeja.

Vsi afriški literarni nagrajenci so samo sinovi in vnuki junaka Okonkva iz knjige Razpad – avtorja Chinua Achebe

Chinua Achebe velja za očeta afriške literature. Achebe je obravnaval v svoji literaturi vse teme, o katerih do danes pišejo vsi afriški pisci. Dotaknil se je več, tem kot so: dualnost kolonizacije, združitev in mešanje tradicionalne družbe z modernostjo, ubijanje, genocid, mnogoženstvo, fuzijo kultur, odgovornost patriarhalne družbe, pomembnost vloge materinstva, obstoj sveta duhov, panteizem, vojni konflikti, ritualno sožitje človeka s krutostjo narave. Achebe je vsekakor postavil temelje afriškega magičnega realizma, ne glede na morda za nekatere nerazumljene in krute rituale in ljudska verovanja, ki jih obravnava v svojih delih. Deček, ki nastopa v eni izmed pisateljevih knjig, je duh oziroma ima nadnaravne sposobnosti. Glede na afriške vraže mora biti v vsaki družinski celici nekdo, ki ima moč pogovarjanja in mediacije med svetovoma živih in mrtvih. Ne glede na afriške vraže protagonist romana stori samomor, kljub temu da je to za afriška ljudstva nedopusten greh in nejunaško ravnanje. Protagonist, preprosto ne zmore več borbe proti kolonializmu.

Spodaj so navedeni odlomki iz knjige Razpad

Tolmač je prevedel vprašanje belemu možu, ki je takoj odgovoril: “Bogovi, ki si jih imenoval, sploh niso bogovi. To so krivi bogovi, ki vam ukazujejo, da ubijate soljudi in nedolžne otroke. Obstaja le en prav bog in on je lastnik zemlje, neba, vas in mene in vseh nas.”

Achebe: Razpad

“Sedeli so pred velikim krogom gledalcev, in to tako, da so gledali starešine. Za njimi je stal mogočni sveti kapokovec, v katerega krošnji so živeli duhovi dobrih otročičev in čakali, da bodo rojeni. V njegovi senci so ob navadnih dneh posedale mlade ženske, ki so si želele otroka.” Achebe: Razpad.

“Okonkva je spreletel hladen srh ob tem spoznanju, spoznanju o uničenju. Videl je, kako stoji skupaj s svojimi očeti ob svetišču prednikov pa zaman čaka na darove in molitve; ostal je le pepel mrtvih dni in njegovi otroci molijo boga belega moža.”

Achebe: Razpad

“V zadnji vojni Umuofie je bil prvi, ki je prinesel domov odrezano glavo. Bila je že peta, čeravno še ni bil starec. Ob velikih slovesnostih, na primer ob pogrebu znamenitega vaščana, je pil palmovo vino iz lobanje svoje prve žrtve.”

Achebe: Razpad

“Ta strah je bil zasidran globlje kakor bojazen pred hudobnimi in muhastimi bogovi, pred čarovnijami, pred gozdom in zahrbtnimi silami narave, oboroženimi z rdečimi zobmi in kremplji. Okonkvov strah je bil hujši od tega. Ni prihajal od zunaj, skrival se je globoko v njem samem. Bil je to strah pred seboj, pred tem, da bi rekli, da je podoben očetu. Že kot fantič se je sramoval očetovega neuspeha in šibkosti in še danes se je spominjal, kako ga je užalostilo, ko je eden njegovih tovarišev v igri dejal očetu agbala. Tedaj je Okonkvo spoznal, da agbala ni le ženska, temveč tudi moški, ki si ni pridobil nobenega naslova.”

Achebe: Razpad

“In tedaj se je zgodilo. Trije beli možje in veliko drugih mož je obkolilo sejmišče. Najbrž so uporabili prav močno čarovnijo, da so ostali nevidni tako dolgo, dokler sejmišče ni bilo polno. Zatem so začeli streljati. Pobili so vse, razen starcev in bolnikov, ki so ostali doma …/.”  Achebe: Razpad.

Od kod uspeh ali sodoben trend afriške literature?

Afriška literatura ohranja didaktiko, sporočilnost in namen starih afriških pregovorov.

Afriški literati delujejo kot eno, kot pestra in raznolika združena celota v en samem kontinentu. Ohranjajo sporočilnost, jasnost in krutost ljudskega izročila skupaj s pristnostjo in neposrednostjo pri pisanju .Nek afriški rek se glasi, da tigru ni potrebno kazati zob, da bi žrtveni plen zaslutil nevarnost njegove bližine. V afriški kulturi sta iz sociološkega vidika zlo in dobro enakovredna, ker sobivata zakoreninjena in globoko skrita v zlih in dobrih duhovih neokrnjene in divje afriške narave. Večina Afričanov verjame v posmrtno življenje, kar jim služi kot neke vrste lažje sprejemanje krivic in trpljenja na življenjski poti.

Letošnji favorit za prejem Nobelove nagrade za književnost je bil aktivist in hud nasprotnik režima pisatelj Ngũgĩ wa Thiong’a. Prestižna nagrada je vseeno in navkljub začudenju mnogih ostala na afriškem kontinentu. Prejel jo je bivši begunec Abdulrazak Gurnah.

Ponovno je morda potrebno obuditi besede prvega afriškega Nobelovca Soyinskega.

Wolu Soyinski je v nekem intervjuju dejal: “Čeprav je na koncu koncev vsaka literatura, ki piše o človekovem bivanju in delovanju, angažirana na določen način. Literatura je vedno napisana in brana v določenem družbenem kontekstu. Mlajšim generacijam zato nenehno pravim, da naj, ne glede na to, o čem se odločijo pisati, vendarle izhajajo iz določene umeščenosti in pozicije človeka v svetu. Če se bodo počutili dolžni pisati politično, potem to ne bo to nič drugega kot propagandno pisanje. Po drugi strani pa verjamem, da obstaja svojevrstna zahteva znotraj samega pisanja, in sicer nekakšen imperativ prebujanja empatije pri preostalem delu družbe v zvezi z določenimi družbenimi vprašanji. Pri tem ne mislim nujno na tisto glasno in jezno vrsto pisanja. V tem primeru je dovolj že tiho izrekanje o življenjskih situacijah človeka in s tem impliciranje ideje oziroma vizije, kakšna naj bi družba lahko postala. Mislim, da sodobnim nigerijskim pisateljem, ki pišejo o raznovrstnih temah in pri tem izhajajo predvsem iz individualnih zgodb, to zaenkrat dobro uspeva.

Literatura dopušča spominom na vojno neke vrste mnogotero razumevanje. Navsezadnje se nujnost ene prevladujoče zgodovinske naracije o vojni lahko spremeni prav preko fikcije. Fikcija tako s tem, ko piše, kaj se je zgodilo navadnim ljudem in ne politikam, doktrinam ali ideologijam, na nek način popravlja zgodovino. Literatura lahko nastopi proti tej poenostavljeni naraciji kompleksne vojne, ki je praviloma vedno nepravična. Za pisatelja to seveda pomeni vnovično zbiranje in odrivanje spominov. Poskušajte si le predstavljati napor tovrstnega pisanja. Menim, da se zato sploh ni smiselno vprašati, kako naj bi afriška literatura vstopala in prispevala k prej omenjenemu svetu. Vsako iskreno pisanje, ki izhaja iz pozornega opazovanja in humane družbene drže ter vizije, deluje tako nacionalno kot transnacionalno, ne glede na razmere, v katerem nastaja.”

Avtorica: Nina Kosmač