Pogovor po domžalski premieri filma Duhovnica

Film Duhovnica več let spremlja evangeličansko duhovnico Jano, ki se odloči za izstop iz duhovniškega poklica. Pri tem pa se mora soočiti s težo dodatnih izzivov – od spolne zlorabe v otroštvu in odpiranja starih ran do reševanja zapletenih družinskih odnosov. Na vasi velja za Božjo predstavnico na Zemlji, a tudi ona je človek iz mesa in krvi. Dokumentarec Duhovnica je na Festivalu slovenskega filma osvojil vesno za najboljši film po izboru občinstva.

Premiere filma Duhovnica, ki so ga v Mestnem kinu Domžale predvajali v sredo, 3. aprila 2024, so se odzvali tudi ustvarjalci filma, ki so povedali veliko stvari o začetkih snemanja, samega snemanja, ki je ustvarilo za več kot sto ur materiala pa vse do  montaže, ki je privedla do bistva filma, ki traja 98 minut. Pogovora, ki ga je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, so se udeležili režiserka in scenaristka Maja Prettner, koscenarist in producent Boštjan Virc, producentka Nataša Vugrinec in montažerka Sara Gjergek.

Pet let je bila ekipa z vsem srcem predana snemanju filma Duhovnica in spremljala pomembne osebne dogodke v življenju duhovnice Jane Kerčmar Džuban. Uspeli so postati del njenega ožjega kroga in prisostvovati intimnim družinskim trenutkom z njeno hčerko, možem in starši. Pomembno vlogo v Janinem življenju ima tudi vaška cerkvena skupnost, ki zgodbo začini in ji doda humorne situacije ter pristnost.

»Jana je zapletena in intrigantna ženska. Je zabavna, neposredna, globoko razmišljujoča in samoreflektivna. Pod vsem tem pa se počasi kažejo tudi njeni notranji boji in bolečina, ki se odraža v nemiru, utrujenem videzu in pogrizenih nohtih. Globoko v sebi je zelo ranjena in prizadeta. Rane zaradi spolne zlorabe v otroštvu, očetov alkoholizem, stroga verska vzgoja in družinske travme se ponovno odpirajo. In čeprav si duhovnika predstavljamo kot nekoga ‘višjega in čistejšega’ od nas, z visokimi moralnimi načeli, in ‘čistim, brezgrešnim življenjem’, je v ozadju skrite veliko umazanije, ki jo je treba razčistiti. Jana je običajen človek s težavami v življenju, tako kot vsi mi. Samo da je njena zgodba edinstvena, njen poklic ni običajen in ovire pred njo so večje, kot si večina od nas lahko predstavlja. Film Duhovnica vidim kot njeno možnost za izpoved in celjenje. Daje glas vsem ženskam, ki se soočajo s podobno travmo iz otroštva ali kakršno koli zlorabo. Hkrati pa film priča o tem, da se te stvari dogajajo celo na videz ‘nedotakljivim’ slojem družbe. Naša zgodba zato ozavešča, opogumlja in slavi žensko moč. Film odpira različna vprašanja o religiji v sodobni družbi in vodilnih položajih žensk v njej. Poln je moralnih in osebnih dilem, s katerimi se mora soočiti celo Duhovnica. Vsak nosi svoj križ. Vsak je iz mesa in krvi,« je dejala Maja Prettner.

Producenta filma sta Boštjan Virc in Nataša Vugrinec iz Studia Virc, film pa je nastal s finančno podporo SFC-ja. Producentka je ob mednarodnem uspehu filma izrazila veselje, da je napočil trenutek, ko je bila intimna pripoved iz majhne Slovenije prepoznana kot zgodba, ki ima kaj povedati tudi v velikem svetu, kot je Severna Amerika. To priznanje jim daje tudi zagon za prihodnje projekte. Vse zahvalile pa gredo tudi minimalni ekipi, ki je nekaj let snemala material za dokumentarec na pogon lastnega entuziazma, še preden je film sploh dobil producenta. Kot je dejal Boštjan Virc, pa delajo tudi kratko 50 minutno verzijo za RTV SLO, ki naj bi ga začeli predvajati leta 2027.

Jana se v filmu vedno bolj izrisuje tudi kot črna ovca v lastni cerkvi, duhovnica, ki ni dobila priložnosti, da se, kot sama pravi, resnično realizira. Vodila je cerkve z zelo malo verniki, vožnja iz Murske Sobote, kjer je živela v stanovanju v bloku v Apače pa na Goričko ji je pilo ogromno energije, temu primerna je bila tudi plača. Dokumentarec poudarja moč ljubezni in skupnosti, a tudi moč, da se posameznik ali posameznica upre pričakovanjem drugih in prisluhne sebi. Preveč je skrivnosti in strahov, po mnenju Kerčmar, in o vsem tem je treba spregovoriti.

Avtor: Miro Pivar; Foto/video: Miro Pivar