Pogovor o kulturni dediščini Domžal z Igorjem Kuzmičem v Knjižnici Domžale

Igor Kuzmič je delil svoje spomine na delo v Krajevni skupnosti Radomlje, izkušnje in poglede na ohranjanje naravne dediščine, razvoj trajnostnega turizma, obujanje slamnikarstva v občini Domžale ter pobudo za izgradnjo sprehajalne poti ob Kamniški Bistrici, ki je postala pomemben del lokalne skupnosti. Z odlično ekipo, v kateri so bili Saša Roškar, Milan Marinič, Roman Kos, Katarina Rus Krušelj, Matjaž Brojan in mnogi drugi, je sodeloval v času od osamosvojitve Slovenije do danes ter s tem Domžale in celo regijo spodbudil k razvoju in promociji turizma ter prepoznavnosti slamnikarstva, kot ga poznamo danes, Plečnikovo zapuščino, gradove na Domžalskem in še mnogo drugega, kar Domžalsko občino uvršča ob bok drugim občinam po Sloveniji. Seveda pa se teh dobrobiti, ki so jih z veliko truda raziskovali in »na svetlo dali« zanesenjaki za promocijo in dobrobit ter ohranjanje vsega tega zanamcem, morajo zavedati tudi občanke in občani ter pripomoči h tej edinstveni dediščini, ki jo imamo v naši regiji, s svojimi obiski in širjenjem tega tudi med sorodnike, prijatelje in znance iz drugih regij in občin, da si to ogledajo.

V ponedeljek, 10. februarja 2025, je v Knjižnici Domžale potekal pogovor v okviru dogodka »Čisto blizu«, kjer gostijo znane in zaslužne občane Domžalske regije. Tokratni pogovor je potekal z Igorjem Kuzmičem, dolgoletnim aktivistom na področju turizma ter ohranjanja kulturne in naravne dediščine ter gonilno silo tega razvoja, ki je okoli sebe izbral in tudi imel odlične ekipe, kjer koli se je kaj dotaknil. Pogovor je vodila Cveta Zalokar.

Igor Kuzmič je v pogovoru, podkrepljenim s slikovnim materialom na projekcijskem platnu, prikazal še veliko več opravljenega dela, saj ima široko področje zanimanj, o katerih je tekel pogovor. V začetku pogovora sta posegla v njegovo mladost, kjer so obiskovalci izvedeli, da rod Kuzmičev prihaja iz Opatije in okolice. Njegova stara mama se je v svojih mladih letih iz vasi Hudo pri Radomljah preselila v Trst kot gospodinjska pomočnica. Od tam se je preselila v Pulo, tam pa spoznala Kuzmiča, s katerim sta si ustvarila družino v Opatiji. Tako Kuzmiči izvirajo iz vasi Matulji pri Opatiji, kjer sta se rodila Igorjeva mama in teta, stric pa je pri treh mesecih umrl. Po prvi svetovni vojni je babici mož umrl, zato se je z otroki vrnila v Radomlje, tako je leta 1946 privekal na svet tudi Igor Kuzmič. Sedaj, ko se je upokojil, pa je začel raziskovati tudi svojo rodbino. Tako se je v Matuljah spoznal z rodoslovnim društvom, ki je že raziskovalo rodbino Kuzmičev in so prišli do letnice 1731, kjer so opisani sami Kuzmiči. Igor je preživel mladost v Radomljah in okolici, raziskoval je Blate, Černelsko graščino, kot otroci so se kopali v Kamniški Bistrici, od tu pa izvira njegova ljubezen do narave in naravne dediščine. Hodil je v srednjo šolo v Domžalah, kjer se je učil za usnjarja, kmalu pa se je zaposlil v prvem prestižnem butičnem kiosku v takratni Jugoslaviji, Koteks Tobusa na Miklošičevi cesti. V Občinskem štabu Teritorialne obrambe Domžale je bil od leta 1981 do 1987 komandant kapetan I. razreda. Prednosti slovenske TO so delovale po teritorialnem principu in njeni pripadniki so bili tisti, ki so najbolje poznali teren, na katerem so bili razporejeni. Slovenska TO ni bila zadovoljna s trofejnim orožjem, ki jim ga je vsiljevala JA, sistematično s pomočjo občin in delovnih organizacij so kupovali sodobno orožje, ki je bilo bolj moderno, kot ga je imela JLA. Slovenska TO je bila etnično dokaj čista, kar se je poznalo v odločilnem času osamosvajanja. V sestavi TO je bila tudi NZ (narodna zaščita). Iz Teritorialne obrambe se je leta 1988 preselil v službo v Helios, kjer je ostal do upokojitve.

Vmes je opravljal tudi veliko prostovoljnega dela ob službah, ki je bilo zelo obsežno in zaznamovano z številnimi dejavnostmi, ki jih je začel v Turistično-olepševalnem društvu Radomlje, ki ga je zelo uspešno vodil od leta 1984 do 2012. Pod njegovim vodstvom so naredili ogromno promocije za svoj kraj, za ohranjanje mlinščic, začeli pa so urejati tudi kot prvi pot ob Kamniški Bistrici, ki se je kasneje s pomočjo občine podaljšala do Domžal, sedaj pa že proti Dolskem. Začel je tudi raziskovati invazivne rastline ter njihovo uničevanje, kar pa je zadnja leta zamrlo, tako da invazivne rastline, ki jih je izredno težko odstraniti, sedaj preraščajo avtohtone rastline.

Podal se je tudi v projekt Zelena os ob Kamniški Bistrici, pa turizem in raziskovanje domžalske kulturne dediščine. V turizmu ni pomembno, da ponudimo le najkakovostnejši proizvod, temveč tudi vanj vpletemo zgodbo, ki prispeva k prodaji. Kulturna doživetja so ‘in’. Sledile so Slamnikarske zgodbe. Če na hitro pomislimo, med katerimi turističnimi točkami občina Domžale gradi svojo prepoznavnost, sta zelena os Kamniške Bistrice in zagotovo domžalski slamnik. Slednji bi moral biti prepoznaven tudi v nacionalnem merilu, saj so nekdaj slamnike izdelovali le v Domžalah in v bližnjem Mengšu. Govorimo o slamnikarski industriji, ki je imela več tovarn in delavnic bodisi tirolskega bodisi domačega izvora. Tudi pozneje, v času Jugoslavije, so bili med redkimi proizvajalci slamnikov – vse do 2003, ko so se zaprla vrata tovarne Univerzale Domžale. Danes na domačem območju šivamo slamnike le v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, ki ga upravlja Kulturni dom Franca Bernika Domžale v sodelovanju s šiviljo slamnikov Joži Košak in na novo izučenimi tečajnicami šivanja slamnikov, kjer najbolj izstopa Ana Cajhen. Ena poglavitnih muzejskih dejavnosti je tudi ohranjanje in predstavljanje pletenja kit iz slame in šivanja slamnika kot pomemben del slovenske nesnovne kulturne dediščine. Že več let se v Slamnikarskem muzeju ukvarjajo ne le z mislijo, temveč tudi s projekti, kako aktualizirati slamnikarsko turistično ponudbo Domžal. Pripravljali so novo kulturno-turistično doživetje z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah – tematska pot za raziskovalce, ki bi radi spoznali dediščino našega kraja, edinstveno v slovenskem prostoru. Krožna pot po središču Domžal nas iz Slamnikarskega muzeja popelje mimo izbranih pomnikov nekdanjih slamnikarskih tovarn. Dediščina Jožeta Plečnika je tudi edinstvena v Domžalah in ima svojo pot po Plečnikovih stopinjah. Eden pomembnih korakov je tudi izobraževanje bodočih lokalnih turističnih vodnikov, ki so jih poimenovali Slamnikarski vodnik oziroma vodnica. V soorganizaciji s TIC Domžale vodijo brezplačno usposabljanje, s katerim so pridobili skupino posameznikov, ki si v bodoče želijo sodelovati tako s Slamnikarskim muzejem kot tudi TIC Domžale. Splošno usposabljanje turističnih vodnikov sta opravljali profesionalni turistični vodnici Maja Čampelj in Dominika Koritnik Trepel, strokovno usposabljanje s področja slamnikarske dediščine pa Mira Bečan, Matjaž Brojan, Roman Kos, Igor Kuzmič, Saša Roškar, Katarina Rus Krušelj in Cveta Zalokar. Zastopanost udeležencev tečaja je bila številna. Seveda ne smemo pozabiti tudi na Slamnikarski sejem, ki je obeležil deseto obletnico delovanja, kjer se zberejo rokodelci z slamnato obrtjo iz občinskih in medobčinskih društev ter izven meja Slovenije. Tako se predstavijo izdelovalci slamnatih izdelkov tudi iz Srbije, Danske, Finske, ravno te dni pa je v Slamnikarskem muzeju tudi razstava litovskih rokodelcev iz slame SODAI –razstava tradicionalnega litovskega slamnatega okrasja, ki si jo je vredno ogledati.

Igor Kuzmič ter sodelavci in zanesenjaki bi bili veseli, da čim več raziskanega, ki so ga z trudom pridobili, ostane našim zanamcem. Za to pa so poskrbeli z številnimi brošurami in knjigami, ki so jih izdali.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar