Mag. Tine Golež predstavil knjigo “Več kot stoletja in pol” v Knjižnici Domžale

Mag. Tine Golež je svoj zgodovinsko-literarni prvenec spletel okoli rodbine, ki ima svoje korenine in življenjski prostor na stičišču Kranjske in Koroške. Težišče dogajanja leži na Koroškem, v Beli in (Železni) Kapli. Osebe, ki jih pisatelj opisuje, so dejansko živele. Zanje sta značilni vera in porajajoča se slovenska narodna zavednost. Družine, med seboj sorodstveno povezane, spremljamo od časov podložništva do razpada večnarodne habsburške monarhije, od časov Marije Terezije do narodnostnega konflikta po prvi svetovni vojni, do koroškega plebiscita. Doživele so gospodarski vzpon in v malem sooblikovale zgodovinski razvoj v svojem življenjskem prostoru.

V Knjižnici Domžale je v četrtek, 23. januar 2025 v organizaciji Društvo Lipa – Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale in Knjižnice Domžale potekal pogovor o knjigi »Več kot stoletje in pol« avtorja mag. Tineta Goleža. Tine Golež je magister fizike, ampak se že nekaj časa ukvarja tudi z rodoslovjem in zgodovino. Tokrat se je predstavil z literarno-zgodovinskim prvencem »Več kot stoletje in pol«. V romanu obravnava čas od leta 1753 do leta 1921. Vse osebe, ki so živele na stičišču Kranjske in Koroške, v Beli in Železni Kapli, so resnično živele. V romanu, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celovcu 2024, spremljamo tudi zgodovinski okvir tega časa, boj za slovenski jezik in samobitnost. Pogovor je povezovala Jana Ozimek, prof. slovenščine in primerjalne književnosti.

Pričujoča knjiga opisuje več kot stoletje in pol, saj se dogajanje začne konec leta 1753 in konča leta 1921. Mag. Tine Golež je obiskovalcem predstavitve knjige najprej na projekcijskem platnu predstavil nekaj fotografij prednikov in tudi kopije iz listin in časopisov, ki so bili podlaga za raziskavo prednikov in zatem tudi za izdajo knjige. Sledila je predstavitev rodovnika na panoju na roli, dolgi tri metre, kjer je nazorno prikazan niz človeških usod, s poudarkom na treh posameznikih: Francetu, njegovem sinu Antonu in nazadnje Antonovi hčerki Jerici. Da se med branjem ne bi izgubili med številnim potomstvom dolgoživega Franceta, je bil pogled na priloženi rodovnik še kako koristen. S tem rodovnikom so bili vsi omenjeni priče številnim zgodovinskim dogodkom, nekateri med njimi pa so se zgodili daleč od njihovega kraja. Ker so tako ali drugače vplivali na njihova življenja, so ti dogodki tudi opisani. Tako knjiga, ki zaradi priloženega rodovnika na prvi pogled deluje kot rodbinska kronika, postane še nekaj več. Popis dogodkov, ki presega družinske zgodbe, daje zapisu značaj zgodovinopisja. K temu pripomore redno navajanje letnic, zaradi česar zgodba tekoče sledi času – le redko kateri junak se ozre v preteklost. Po drugi strani pa drobni rodbinski dogodki niso več del živega družinskega izročila, saj segajo pregloboko v preteklost. Zato je bilo treba poiskati verjetne razlage zapletov in razpletov.

Skozi poldrugo stoletje se je spreminjal tudi jezik, kar pisatelj v knjigi spretno ponazori. Liki govorijo sprva v jeziku, ki bi ga danes označili za arhaičnega tako po izboru besed kot po skladnji in onikanju odraslih. Po izrazito patriarhalnem 19. stoletju, kjer sta v ospredju oče in sin, spremljamo zgodbo vnukinje, ki je avtorjeva babica. Tako v ospredje stopi ženska protagonistka – sprva deklica, nato dekle, dokler se po zgodovinsko burnih letih kot mlada ženska ne poroči (1921). Z njeno poroko se zgodba rodbine Mubi za nas, radovedne bralce, zaključi. Morda pa se od takrat naprej nadaljuje vse do današnjih dni. Pustimo se avtorju presenetiti.

Kraje dogajanja osvetljujejo slike na notranji strani zadnje platnice, podobno kot prva risba v knjigi. Druge slike dopolnjujejo zgodovinsko naravo pripovedi, saj prikazujejo dejanske hiše, cerkve in druge upodobljene motive. Izbrana slikarska tehnika dodatno pričara občutek preteklih časov. »Skočimo torej s časovnim strojem v leto 1753, nato pa po prvem večjem skoku zelo zlagoma potujmo do Jeričine poroke.«

Avtor Miro Pivar; Foto, Video: Miro Pivar