Kako film Opazovanje raziskuje naš odnos do tragedij?
Domžalska premiera in pogovor z ustvarjalci filma
Bolj ko se mlada reševalka trudi odkriti, zakaj dobiva misteriozne posnetke brutalnega zločina, ki ga je videla v živo preko Facebooka, bolj ji postaja jasno, da je pri njem sodelovala tudi sama. Lara, stara 27 let, je empatična pripravnica v vozilu nujne medicinske pomoči in pomaga Kristijanu pri prevozu v bolnišnico. Čeprav je ta v komi, Lara začne prejemati videoposnetke z njegovega Facebook profila, kjer neznani ljudje spremljajo, kako Kristijana pretepajo. To prijavi detektivu Borutu, ki ugotovi, da opazovalci niso bili prisotni na kraju dogodka, ampak so prenos brutalnega pretepa v živo spremljali na Facebooku. Kljub temu jo vsak prejet videoposnetek vznemiri in vnese nemir v njeno življenje. Prične raziskovati, zakaj prejema te videoposnetke, in kmalu ugotovi, da je bila v dogodek vpletena tudi sama.
V Mestnem kinu Domžale so v četrtek, 26. septembra 2024, premierno predvajali dramo Opazovanje. Po premieri je sledil pogovor z ustvarjalci filma, ki so se ga udeležili režiser in scenarist Janez Burger, producentka Nina Robnik ter reševalec pri UKC Ljubljana Martin Penko Šajn. Pogovor je vodila Suzana Kokalj.
To je film, za katerega je režiser in scenarist Janez Burger dobil navdih iz resničnega dogodka, ki se je zgodil pred nekaj leti na Dolenjskem, ko sta ”dva mandeljca” do smrti pretepla tretjo osebo in to v živo prenašala preko Facebooka več kot pol ure. Policije pa ni poklical nihče, čeprav si je grozovito dejanje ogledalo okoli 30 tisoč gledalcev. Končno je nekdo poklical, in policija je storilca prijela na mestu krutega zločina. Sedaj sta oba za zapahi, pretepač je star 21 let, tisti, ki je snemal, pa 20 let zapora.
Film je napet od začetka do konca, v pogovoru pa gostje razkrijejo marsikatero skrivnost s snemanja.
»Nikoli nisem bil pristaš apokaliptičnih vizij sveta, vendar mi postaja vse bolj jasno, da je vrag odnesel šalo. In da v zvezi s tem ne naredimo ničesar. Ta vseprisotna pasivnost me resno skrbi. Ne pasivnost v smislu delovanja, saj smo glede tega še kako aktivni. Da bi si zagotovili osnovno preživetje, nam nič drugega niti ne preostane. Vendar se v neprestanem boju za ohranjanje kolikor toliko zadovoljivega življenjskega standarda utapljamo v neki drugi obliki pasivnosti, ki od znotraj uničuje temelj naše človeškosti – empatijo. Brez sočutja in vseh posledic, ki iz njega izhajajo, prenehamo biti ljudje. In prenehamo biti družba. Še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili po eni strani tako zelo povezani, po drugi pa tako zelo sami. Atomizirani. Tako zelo pred razpadom skupnosti in lastne človeškosti. Kajti temelj človeškosti je ravno sočutje. Govorim o sočutju, ki umira na zelo intimni ravni vsakega posameznika. O tistem elementarnem sočutju, ko so-čutiš z drugim človekom. Ko začutiš pri sočloveku potrebo po pomoči in mu jo brez razmisleka po svojih močeh tudi nudiš. Takoj. Včasih zadostuje samo razumevajoč pogled, včasih beseda, včasih pogovor, včasih klic po pomoč. Za tako obliko sočutja je potreben minimalen napor, ki pa je večinoma za nas prevelik zalogaj. To je oblika pasivnosti, ki je potopljena globoko v nas. Večinoma se je niti ne zavedamo, vendar nas od znotraj počasi razžira in s tem dehumanizira. Intimna pasivnost, ki ima globalne razsežnosti. To je pasivnost, o kateri želim govoriti v filmu Opazovanje,« je dejal v pogovoru režiser in scenarist Janez Burger.
Reševalec, ki dela v UKC Ljubljana, Martin Penko Šajn, ki je v filmu bedel nad igralci, ki so igrali reševalce v reševalnem vozilu in na terenu, je podal nekaj zanimivih skrivnosti njihovega dela ter opisal, kako se je glavna igralka Diana Kolenc hitro vživela v vlogo reševalke. Pohvalil je tudi delo celotne filmske ekipe na terenu in v prostorih studia, kjer so snemali.