Beauvoir in Sartre – superzvezdniška legendarna literarna ljubimca

Ponovno se je oglasila pisateljica in pesnica Nina Kosmač, ki pa nam tokrat ni poslala kakšno njeno novo pesem iz zbirke “Mi – z zavezanimi očmi”, ki nekdaj ne bo izšla v knjižni verziji, ampak nam je tokrat poslala razmišljanje in povzetek s predavanja o literarnih zvezdah, ki jih vsako soboto vodi preko aplikacije Zoom. Na teh predavanjih se preoblečejo v like pisateljev. Kot boste lahko prebrali, je Nina v svojem zapisu razgalila odnos med Simone de Beauvoir in Jean-Paulom Sartrejem.

Napisano na hitro in povzeto glede na predavanja o zvezdah literature, ki jih vodim vsako soboto preko zooma in kjer se tudi preoblečem v like pisateljev.

“So starci sploh ljudje? Če bi sodili po načinu, kako jih naša družba obravnava, je dvom dovoljen.” (Simone de Beauvoir)

»Zakaj ženske ne spodbijajo vrhovne oblasti moških? […] Od kod pri ženski takšna podrejenost?« (Simone de Beavoir)

V  Drugem spolu je Simone de Beauvoir zapisala, da je ženska »določena glede na moškega in se razlikuje glede nanj, ne pa on glede nanjo; ona je nebistveno nasproti bistvenega. On je Subjekt, on je Absolutno: ona je Drugi.« Pisala je tudi, da nobena skupnost  se ne definira kakor Eno, ne da bi pri sebi nasproti nemudoma postavila Drugega. Ženska je Drugi znotraj totalitete, v kateri sta oba člena drug drugemu nujno potrebna.

“Pekel so ljudje okoli nas”, saj morajo mučiti eden drugega v neskončnost. (Sartre)

Sartre je bil genialni francoski eksistencialist in zvezdnik filozofskega duha. Na avtorja dramskega dela “Muhe” in partnerko Simone de Beauvoir so se lepili v velikem številu bolj kot muhe na med študentje, politiki in intelektualci (Camus, Russell, Che, Sagan itn). Njuno zvezdništvo je bilo v določenem trenutku takšno, da so morali poklicati dežurno medicinsko pomoč zaradi omedlevic določenih privržencev, ki so omedlevali v njuni bližini.

Nekoč pred deželo Smrkcev je obstajala ” rdeča aristokracija” intelektualcev. Imela sem srečo in privilegij biti tiho v družbi teh ljudi, katerih obstoj se sedaj javno občasno zanika. Vedno sem jih samo poslušala in se učila od njih. Slučajno so omenili Simone de Beauvoir in me vprašali za mnenje o življenju in / ali delu pisateljice. Izstrelila sem, da je bila Sartrova sužnja in s tem nehote sprožila dolgo debato. Nekateri so se mi smejali, drugi pa so me okarali. Dolgoletna partnerka genialnega Sartra je bila najboljša učenka na Sorbonski fakulteti in kmalu sta oba pisatelja postala tudi sama profesorja in aktivista. Nikdar se nista poročila, ter nista imela otrok. Zapisala sta se eksistencializmu. Sartre je kot zelo mlad podedoval veliko vsoto denarja, ki jo je želel podeliti s Simone. Imela sta interni dogovor kot par, da sta vedno obedovala in potovala skupaj. Del partnerskega dogovora je vključeval pravico do varanja Simone z drugimi ženskami v iskanju novih emocij. “Gaston” je bil vzdevek ikonske pisateljice, ki je najboljše opisala napuh meščanske družbe, razočaranje staršev nad otroki z drugačno politično usmeritvijo, žensko anoreksijo, odvisnost od pomirjeval ter ljubosumje med ženami in boj za ljubezen enega moškega. Opisala je do najmanjših podrobnosti ljubosumje hčere do matere. Prav tako je pisala o manjvrednosti samskih žensk v očeh buržoazije ter uklanjanje žensk v izpolnjevanju moških seksualnih zahtev in vstop v biseksualnost proti lastnim željam in volji. Pisala je prav tako o finančni neodvisnosti in uspehu ter razlogih ženske nezvestobe, ambivalenci, čustveni hladnosti, sebičnosti in ambiciji. Vsekakor je Simone de Beauvoir tudi danes ikona obravnav psevdo – intelektualcev in intelektualcev. Ogromno se da naučiti iz “Gastonovih” knjig. Simonina prva knjiga, ki obravnava zaljubljenost starejšega režiserja do učenke in ljubosumje stalne partnerke, je bila takojšnja uspešnica. Edino, kar lahko očitam Simone, je, da se je borila, da bi znižali mejo legalnega spolnega občevanja med starejšimi in mladoletnimi osebami in da je prelepo igralko Brigitte Bardot proglasila za “instinktivno seksualno brezdušno puhoglavo zver”.

Uspešni avtorici Simone de Beauvoir (pisateljica nagrajenega dela “Les mandarines”), se ji je na starost zgodilo nekaj, česar Sartre ni dočakal. Kritika in bralci, so jo obtožili, da ponavlja samo sebe. Bila je tako prizadeta, da je to tudi navedla v enem izmed zadnjih avtobiografskih del. Kot iskalka resnice je do zadnjih podrobnosti razodela kompleksen odnos s Sartrom. Bralci so izvedeli, da je bila tridesetletna Simone zadovoljna s svojim življenjem in delom v Parizu, medtem ko je bil Sartre depresiven in poln dvomov. Beauvoirjeva je izdala, da se je Sartre, zatekel po pomoč k priznanemu psihiatru, ki naj bi ga zdravil z LSD regresivno metodo. Od takrat naprej je imel oče eksistencializma, nenehne in dosmrtne ” flashbacke”, kjer so ga preganjale pošasti v obliki kiklopskih jastogov in rakov. Simone je v zadnjih avtobiografskih delih zapisala, da je bila zelo ljubosumna na druge Sartrove ljubimke, ki so bile bolj lepe in uspešne v umetniškem udejstvovanju, dokler sama ni učakala slave in finančne neodvisnosti. Pisala je tudi o lastnih spolnih izkušnjah z drugim moškim, ki ni bil Sartre, na stara leta.
Jean-Paul Sartre je človeštvu zapustil ogromno naukov preko svojih nesmrtnih del. Razložil je, da “eksistenca predhodi esenci” in da je človek odgovoren za vsa svoja dejanja in odločitve. Verjel je, da si človek kroji lastno usodo in da so življenjske izkušnje veliko bolj pomembne od znanja. Razložil je hkrati, da je človeška svoboda dvorezen meč, kajti glede na odgovornost, ki jo pridobimo s svobodo, je ta prav tako tudi obsodba.

Pisal je o modernih časih, umestil brezizhodni pekel v hotel (med hodnike in ljudi). Pisal je o muhah, gnusu in dobrih prostitutkah, povzpetniških lepih blondinkah in pretkanih lezbijkah. Sigurno je eden izmed najbolj vplivnih pisateljev, esejistov in dramatikov, ki je zapustil žgoč pečat na večini generacij modernih umetniških ustvarjalcev vseh polj. Kritika dialektičnega uma je med drugim neke vrste prelomno delo, kjer genij francoskega ustvarjalca prehaja med drugim iz limitacij individuuma v eksistencializmu v kolektivni humanizem. Prav zaradi humanističnih idej je pisatelj zavrnil prestiž in denar Nobelove nagrade, ki mu je bila podeljena.

Tako Beauvoir, kot Sartre sta zaradi svojih del dosegla nesmrtnost in doživljenjsko ter dosmrtno večno povezavo, kajti pokopana sta drug zraven drugega.

Avtorica: Nina Kosmač