Andreja Pogačnik Jarc: Šolstvo na Domžalskem

V letošnjem letu se mesto Domžale spominja začetka delovanja prve šole pred 160 leti. Cveta Zalokar se je z Andrejo Jarc Pogačnik, upokojeno ravnateljico in bivšo podžupanjo občine Domžale ter urednico izdaje zbornika, ki je leta 2014 izšel ob 150. letnici šolstva na Domžalskem, pogovarjala o zgodovini šolstva in njenih spominih na pedagoško delo. Letos mineva 160-let od učilne zidane. V pogovoru sta se dotaknili tudi Zbornika, izdanega ob 150 letnici šolstva na Domžalskem, ki ga sestavljajo prispevki vseh šol, ki zdaj delujejo v občini, s poudarkom na šolah, ki so izšle iz najstarejše šole. Po besedah Pogačnik Jarčeve je pri jubilejnem zborniku sodelovalo 24 avtoric in avtorjev, največ učiteljic zgodovine, oziroma tistih, ki dobro poznajo zgodovino svoje šole. V 16 strokovnih člankih na 270 straneh so osvetlili pomembne značilnosti razvoja izobraževalnih ustanov na območju sedanje občine Domžale od konca 18. stoletja do sedanjega časa.

V organizaciji Cvete Zalokar in Knjižnice Domžale je v Knjižnici Domžale, 20. februarja 2024, potekal dogodek  Srečanja in spominjanja. Gostja moderatorke Cvete Zalokar je tokrat bila Andreja Pogačnik Jarc, upokojena ravnateljica in bivša podžupanja občine Domžale ter urednica izdaje zbornika, ki je leta 2014 izšel ob 150. letnici šolstva na Domžalskem. V letošnjem letu se mesto Domžale spominja začetka delovanja prve šole pred 160 leti. Zbornik sestavljajo prispevki vseh šol, ki zdaj delujejo v občini, s poudarkom na šolah, ki so izšle iz najstarejše šole. Iz zbranega gradiva so ob 150 letnici šolstva na Domžalskem leta 2014 pripravili tudi razstavo, ki si jo lahko ogledate tukaj.

Kot je v pogovoru dejala gostja Andreja Pogačnik Jarc, v Domžalah živi praktično celo življenje, na Vir so se priselili v ranem otroštvu, v najstniških letih pa v mesto. Kratko epizodo osamosvajanja po poroki je preživljala v Ljubljani, tam našla prvo zaposlitev, a že po enem letu pristala na takratni novi OŠ Josip Broz Tito, današnji OŠ Rodica, kot učiteljica kemije in biologije. Nekaj mesecev več, kot  25 let je bila ravnateljica na Osnovni šoli Rodica. Delo v šoli je vedno dojemala kot poslanstvo, kot način življenja. Rada je učila, veselilo in izpolnjevalo jo je delo z otroki v prostem času. Nepozabni so časi taborjenj, posedanja ob tabornih ognjih, nepozabni spomini na njeno otroštvo in verjame, doživetja vseh otrok, ki so ji bili zaupani. Več kot četrt stoletja je bila ravnateljica. Mnogo pestrih izkušenj je doživela, tako delo z ljudmi, otroci, najstniki, kot z njihovimi starši. Večinoma se tega časa spominja kot dobre izkušnje. Vseskozi so bili izzivi delati bolje, spoznavati nove metode, pristope, rešitve, olajšati poti do znanja, doseči pristnejše odnose, razumeti drugačne od večine.

V šestdesetih letih 20. stoletja je zaradi priseljevanja ljudi na območje Jarš, Rodice in Vira število otrok na tem območju zelo hitro naraščalo. To je bil tudi eden glavnih razlogov, da so severno od zvezne ceste zgradili novo osemletno šolo, današnjo Osnovno šolo Rodica. Istočasno so zgradili tudi most za pešce čez Kamniško Bistrico, ki je šolo približal otrokom z Vira. V Občinskem poročevalcu, ki je bilo nekdanje glasilo Občine Domžale, je bilo junija 1972 objavljeno vabilo na slovesno odprtje nove osnovne šole na Rojah (današnje OŠ Rodica), ki je bilo 24. junija 1972 ob 10. uri. V kratkem prispevku, z vabilom na prvi strani Občinskega poročevalca, je bilo kar petnajstkrat omenjeno ime Tito. Nova šola, zgrajena s samoprispevkom občanov, je bila namreč na predlog domžalskih družbeno-političnih organizacij poimenovana po dolgoletnem predsedniku Josipu Brozu Titu ob njegovi 80-letnici. Tako ime je šola nosila vse do razpada države SFRJ. Kot pravi gostja pogovora, je šola na Rodici bila prvotno zgrajena za 600 učencev, a se je že kmalu po njenem odprtju pokazalo, da je premajhna. Zato so morali pouk organizirati v 1,5 izmene. Odpreti so morali tudi staro osnovno šolo na Rodici, pri sedanjem AC Lovše, ki je nekaj časa bila prazna stavba, a je hitro morala sprejeti nekaj razredov učencev. Prva leta po odprtju šole se je število učencev stalno povečevalo, vse do šolskega leta 1979/1980, ko je šolo obiskovalo največ učencev v njeni zgodovini, in sicer 742 učencev. Razlog za naraščanje števila otrok je bil, poleg višje stopnje rodnosti v tistem obdobju, pozidava območja na levem bregu Kamniške Bistrice, kjer se je naselje Vir razširilo in se spremenilo v strnjeno pozidano območje – vse od magistralne ceste na jugu (stari del Vira) do papirnice na Količevem na severu. Poleg tega se je že od odprtja nove šole od leta 1972 dalje večala gostota poseljenosti območja Roj, vse do magistralne ceste, pa tudi v ostalih okoliških naseljih.

Prva šola v Domžalah je stala pod Goričico pred 160 leti, njena naslednica je OŠ Venclja Perka. Šolstvo v Domžalah je v 160-letih doživelo kar nekaj prelomnih obdobij, povezanih tudi z obema vojnama, ena ključnih prelomnic pa je bilo leto 1958, ko je bila ukinjena nižja gimnazija in uvedena osemletka. Takrat je današnja OŠ Domžale, prej OŠ Šlandrove brigade, postala Prva osnovna šola, saj je imela zaradi predhodno izvajanega programa nižje gimnazije zagotovljene pogoje za takojšnje izvajanje osemletke, medtem ko so ostale šole, vključno z OŠ Venclja Perka, takrat Druga osnovna šola, program izvajale skupaj z odraščanjem otrok, vsako leto so dodali en letnik. Vse to je za seboj potegnilo tudi prostorsko stisko, lokalna skupnost se je morala znajti in na različne načine poskrbeti za prostorsko rast šolskih objektov. Ta skrb je ostala vse do danes, ko se Občina še vedno vsako leto znova sooča s prostorskimi omejitvami. »Priseljevanje narekuje potrebo po večanju šolskega prostora, v 60. letih je sledila pozidava na Viru in na račun tega je pozneje zrasla OŠ Rodica, ki je pod streho vzela večino otrok iz Vira. Pozneje smo oživili tudi poslopje v Jaršah, poskrbeli smo za več prizidkov. Podobno se je zgodilo v Radomljah in Dobu, kjer imata obe šoli več prizidkov,« je dejala Andreja Pogačnik Jarc. Je pa res, da v zadnjih letih v mestnem delu Domžal upada prirast otrok, še vedno pa je čutiti porast na Rodici in v Radomljah.

Več o zelo zanimivem pogovor o šolstvu na Domžalskem si oglejte v video posnetku zgoraj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar