Slovenski kulturni praznik v Ihanu: Moč in lepota besede

Kulturno društvo Ihan in župnija Ihan sta na predvečer Slovenskega kulturnega praznika pripravila kulturni večer. Scenarist Brane Šimenc nas je popeljal skozi literarno zgodovino slovenskega jezika, dotikajoč se njegovih biserov.

Večer so pričele pevke župnijskega pevskega zbora Jutro s petjem himne.

Lepoto in moč besede smo okušali preko interpretacije ljudske pripovedne pesmi, ki jo je zapisal dr. Anton Breznik. Skozi besede posvetila k izdaji Biblije prevajalca Jurija Dalmatina smo slišali kam je umeščen naš jezik: »… In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno pripoznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem navadnem materinem jeziku s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi, naklonivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom.«

Po Vodnikovem Dramilu je pred nas stopilo obdobje romantike in z njo veliki in genialni Prešeren, ki je slovensko literaturo postavil ob bok najbolj razvitim literaturam velikih evropskih narodov in s tem potrdil slovenščino kot razvit jezik, ki je sposoben izraziti vso nedoumljivost, prepade in radosti človeškega srca in duha, genialen pa zato, ker je to zmogel v enem zamahu brez predhodne tradicije zaradi svojega velikega pesniškega daru. Njegova dela in dela njegovih naslednikov so nas na jezikovno kulturnem področju potrdila kot narod in kasneje kot nacijo s svojo državo.

Prisluhnili smo pesmi Pevcu v kateri nam pesnik v artistično oblikovanem besedilu na najvišji ravni podaja doživljanje svoje usode kot človeka in pesnika.

Interpretacija Železne ceste je pokazala tudi igrivo in hudomušno stran Prešernove poezije.

Nato smo se dotaknili slovenske proze druge polovice 19. stoletja, v kateri so naši pripovedniki v povestih, novelah in romanih ustvarili mnogo podob slovenskega podeželja.

Zbrani smo se, ob interpretaciji Braneta Jermana, z lahkoto vživeli v prizor iz Jurčičeve povesti Sosedov sin, v katerem trden kmet Smrekar izve, da se njegova edina hči Franica rada videva s sosedovim Brašnjarjevim Štefanom, ki si ga on nikakor ne predstavlja kot svojega zeta, ker je iz revne in neurejene družine.

V popolni tišini in ob orošenih očeh, so odmevale besede interpretatorke Marine Povirk ob prebiranju odlomka Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni, v pretresljivem realističnem prizoru pogreba triletne Skalarjeve Špelice umrle zaradi stradanja.

Vzdušje so dopolnili člani Bande citrarske pod vodstvom Petra Napreta z izvajanjem skladbe Cvetje v jeseni.

Sledil je odlomek Cankarjeve črtice Skodelica kave v interpretaciji Helene Gregorič. Izbran odlomek nas je popeljal v skrivnost človekovega srca, v izpoved, ki jo Cankar zapiše na začetku črtice: »Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper Svetega Duha: ne na tem, ne na onem svetu ni odpuščena.«

Ustavili smo se pri dr. Antonu Brezniku, ki je v Domu in svetu konec dvajsetih in na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja objavljal razprave, v katerih je analiziral jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Zavzemal se je za rabo živega, ljudskega jezika. Breznikove ugotovitve je jezikoslovec dr. Jakob Šolar strnil takole: »Dognal je prezanimive odgovore, ki presegajo okvir samega jezika in segajo tudi v umetniško oceno pisateljske stvarilne moči. Čim močnejši je bil kdo po svoji stvarilni moči, tem čistejši je bil v jezikovnem pogledu, tem manj je obložen s tujo jezikovno navlako.«

Lepota in čistost jezika sta njegova izrazna moč. V zaključni besedi je scenarist zapisal: »Danes, sto let po izidu Breznikove Slovnice, poslušamo in beremo o čudnih modrovanjih, ali naj bo slovenščina v Sloveniji še prednostni jezik na znanstvenem področju. Dr. Jože Toporiščič je bil mnenja, naj bi mali narodi skrbeli za svoj jezik vsaj tako dobro, kot to delajo veliki. V večjih in trdnejših posodah nosijo svoj jezikovni zaklad veliki narodi, naša posoda s to dragoceno vsebino je manjša in bolj krhka. Zato moramo z njo ravnati skrbneje, da nam ta prstena posoda ne pade iz rok in da se njena vsebina ne razlije.«

Slovenci svojo ljubezen, bolečino, radost in veselje izražamo tudi skozi zapeto pesem. Literarni večer sta s pesmijo zaključila Banda citratska in Klemen Torkar s pesmima: Tam, kjer teče bistra Zila in Kje so tiste stezice.

Večer je napolnil dušo s slovensko besedo in pesmijo, z vso njeno široko in globoko izrazno močjo.