Slikar, ki ima rad sonce, tudi Murkov nagrajenec

V Brežicah so v sredo, 11. novembra 2015, podelili letošnje Murkove, nagrade, priznanja in listine za uspešne posameznike in skupine s področja etnologije. Med tremi prejemniki Murkove listine je tudi Janez Medvešek, doma iz Dragomlja, ki je življenjsko povezan s čopičem, zadnja leta tudi s peresom in fotografskim aparatom. 

Čopič, tisti pleskarski, mu je kar precej let krojil vsakdanji kruh, mu spremenil poklic in ga končno pripeljal do upokojitve. Do pomembne odločitve o spremembi življenjskega poklica je opravljal delo slikopleskarja, potem se je dobesedno zrušil.

Pustil je vsakdanje prenaporno delo, odprl obrt in postal kaj drugega kot slikar. A ne le to: je tudi odličen fotograf, pesnik in še pisatelj povrhu. V zadnji njegovi knjigi z naslovom Rad imam sonce je objavil obsežno zbirko črtic in zgodb iz njegovega osebnega življenja ter zanimive pripovedi, ki jih je slišal od ljudi, ki so mu blizu.

»V eni od teh zgodb tudi pripovedujem, kako sem zamenjal svoj poklic in kako so se mi na nek način uresničile tako rekoč otroške sanje, postati slikar«, pripoveduje Janez Medvešek. »Uradnih slikarskih šol nisem obiskoval, saj za to nisem imel pogojev, zato pa sem se toliko bolj temeljito izpopolnjeval sam, s pomočjo knjig in revij ter nekaj časa v slikarski šoli Sava Sovreta. Izčrpanost od dela me je pripeljala do trenutka, ko se je bilo treba odločiti, in zdi se mi, da sem se pravilno odločil.«

Mlini so mu še posebej pri srcu. (Foto: Janez Medvešek)

Po svetu hodi z odprtimi očmi, z njim pa je obvezno tudi fotografski aparat, ki beleži vse tisto, česar navadni smrtniki niti ni bi opazili. Iz fotografij z njegovih potepanj po domovini in v zamejstvu je doslej ustvaril blizu dvesto kolažev, slikanic ali foto zgodb. Posebnost tega njegovega dela je zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.

Ob vsem tem ne gre prezreti njegovega pesniškega ustvarjanja. Po prvi knjigi pesmi in misli Sanje (leta 2000) je leta 2006 izšla pesniška zbirka Ni vsakomur dano. Tudi s svojimi slikami je opremil ta bogati zaklad verzov, ki sicer najlepše zvenijo, če jih pove ali prebere avtor sam.

Ljubezen do kozolcev je Medveškova posebna strast. (Foto: Janez Medvešek)

Bliža se novo leto, ko bomo na stenah zamenjali koledarje. Njihova ponudba je danes zares pestra in raznolika, včasih tudi rahlo neokusna. Nekoč je bilo veliko več koledarjev s slikami znanih slikarjev in takrat so šli dobro v promet. Kar nekaj dela so imeli tudi tisti, ki se ukvarjajo z okvirjanjem slik, saj je marsikateri Grohar, Petkovšek, Jakopič, Berber, pa Ivana Kobilca in še kdo našel svoje mesto na steni. Pa čeprav je šlo le za list, iztrgan iz koledarja in okvirjen, je marsikomu polepšal dom. Še danes bomo v okvirjih našli Skodelico kave ter druge podobne in priljubljene slovenske slike.

Janez Medvešek je letos pripravil šest koledarjev, ki so jih natisnili in izdali v Žnidaričevi tiskarni v Kranju. Nekaj posebnega so že zaradi tega, ker so tako značilno njegovi, da izstopajo iz siceršnje sivine tistih koledarjev, ki nastanejo na podlagi fotografij, kupljenih pri raznih agencijah.

Medveškov fotografski arhiv je namreč izjemno bogat. Prav zato ob koledarjih rad pomodruje in pravi: »S svojimi fotografijami bi rad dokazal, da biseri Slovenije niso samo Piran, Bled, Bohinj in morda še Postojnska jama, temveč tudi na tisoče skritih in neznanih, a tako čudovitih kotičkov, ki jih ima naša domovina. Slovenci še sami ne vemo, kako lepo deželo imamo, in kako malo jo poznamo.«

Blejsko jezero na Janezov način. (Foto: Janez Medvešek)

Prepričan sem, da bi – če bi mu pokazali fotografijo stare, s slamo krite hiše –, kot iz topa ustrelil ime kraja, kjer je ta hiša. A Janez Medvešek ni le mojster s prefinjenim očesom in izjemnim občutkom za zapisovanje podob, ki se odvijajo na njegovih poteh. Je tudi imeniten slikar, ki zna lepoto slovenske pokrajine z barvami in spretno roko preliti na papir.

Njegov jekleni prijatelj na štirih kolesih ga vsak konec tedna odpelje na vse konce in kraje naše domovine in če je treba, tudi prek meja. Tudi če vreme ni najbolj sončno … Težko bi prešteli, koliko kilometrov je naredil, da se je dokopal do neštetih motivov, ki so mu tako ljubi. In ki jih nato, kot kos domačega kruha, podeli s tistimi, ki občudujemo njegove foto zgodbe ali pa so natisnjeni na koledarjih, pa naj gre za gorsko cvetje, lepote Slovenije, naš dom v njegovi slikarski podobi, slovenske vode in podobno.