Še pomnite, Domžalci? Pletemo spomine …  z Elo Košir

Prvi domoznanski večer v letu 2019, ki nosi naslov »Še pomnite Domžalci?« se je začel z ljubezensko zgodbo, katere glavna akterja sta bila hči lastnika slamnikarske tovarne in delavec v tej tovarni. Starša tokratne gostje sta ustanovila svojo slamnikarsko delavnico in tako je Ela Košir že kot otrok sodelovala tudi pri tej dejavnosti. Svojo odraslo dobo pa je preživela kot učiteljica telovadbe, zato sta z Andrejo Čokl spregovorili tudi o razvoju domžalskega šolstva in telesni aktivnosti prebivalcev naših krajev skozi čas.

Še pomnite, Domžalci? V organizaciji TIC Domžale in Knjižnice Domžale so v četrtek, 24. januarja 2019, pletli spomine z znano Domžalčanko oziroma Domžalko Elo Košir, nekdanjo učiteljice telovadbe. Na pogovoru se je zbralo lepo število njenih nekdanjih učenk in učencev, seveda sedaj že v  zrelih letih, ki jih je Ela Košir učila telovadbo v osnovni šoli.

Pogovor z Elo Košir, hčerko Frančiške in Karla Koširja, ki danes živi v Koširjevi hiši na Stobovski cesti 6 v Domžalah, je opravila Andreja Čokl. Od gostje večera Ele Košir smo izvedeli, da sta njena starša začela s slamnikarstvom tako, da sta eno sobico preuredila v prvo delavnico. V njej sta delali mamina teta in še ena delavka iz Trzina, od koder so imeli kasneje največ delavk. Oče je sam delal, prešal, tudi barval je sam. Ko so bili otroci malo večji, so morali pomagati v delavnici.

Njena mama je bila doma v slamnikarski delavnici, ki je bila v zgradbi, kjer danes domuje Radio Hit; to je bil njen dom. Pri njih se je razvijala manjša »slamarija« (slamnikarstvo Franca Cerarja), oče Ele,  Karol Košir pa je pri njih delal. Seveda sta se zaljubila in obrtnikova hči je vzela delavca. Takrat so jo zbadali, češ da je vzela berača. Pri očetu doma je bila revščina; bajta, pet otrok in samo oče je zaslužil. A fant je bil zelo delaven. Vsak dan je hodil peš v Ljubljano, ko pa je prišel domov, je še zidal. To hišo Ela kljub svojim 89. letom redno vzdržuje, zato ker je spomin na očeta in ker je bila dobesedno prigarana.

Mama pa je bila tista, ki je vodila celotno knjigovodstvo in vsa naročila. Ko so razširili delavnico, da so lažje delali, so imeli pet ali šest delavk, ki so šivale slamnike. Največ so delali proti koncu stare Jugoslavije. Takrat so slamnike izdelovali samo iz kranjske slame in iz zaloge. Ela se spominja, da so takrat izdelali največ navadnih fantovskih slamnikov, pa slamnike za žanjice. Te so imele slamnike z zelo dolgimi krajci; to so bili poljski slamniki, ki so jih nosile, da so imele pri delu senco.

Pogovor je nanesel tudi na njena najstniška leta. Pri sedemnajstih letih je izgubila mamo, oče pa je hudo zbolel. Njena sestra je bila nepokretna, ko so jo po prisilnem delu Nemci pripeljali domov, tako so vsa domača dela padla na pleča mlade Ele, ki se je morala tako naučiti kuhati in skrbeti za domače. Po osvoboditvi je morala za vse razrede delati še izpite v slovenščini, saj je imela prej opravljeno nemško šolo, ki jo je obiskovala med okupacijo v Domžalah. Postala je učiteljica telovadbe in to delo je opravljala do upokojitve.

Ela Košir je vzgojila izvrstno vrsto telovadk in drugih športnic v TVD Partizan Domžale, ki so zmagali celo na mnogoboju v Beogradu. Nastopalo se je v teku na kratke proge, skakanje v daljavo, skok čez kozo in še  druge discipline partizanskega mnogoboja. Pozneje se telovadke pod vodstvom načelnice Ele Košir lotijo predvsem gimnastičnih prvin in tudi tu se dokažejo z lepimi rezultati. Nikoli niso prišli s tekmovanj brez priznanj.  Ela pravi, da je bila sicer stroga, ampak pravična. Predvsem je med njimi vladalo veliko tovarištvo in prijateljstvo, kar se je pokazalo predvsem v tem, da so vedno še z večjo vnemo nadomestile morebitno odstotno prijateljico na tekmovanjih. Lahko rečemo, da so tekmovale predvsem s srcem, za čast in z ljubeznijo do športa.

Ela Košir je s svojim neutrudnim delom šest desetletij pomembno vplivala na razvoj športa in rekreacije v občini Domžale. Sama je bila aktivna telovadka, voditeljica orodne telovadbe, košarke, atletike in drugih športov. Po upokojitvi je prevzela mesto vaditeljice za otroke z posebnimi potrebami, na kar jo vežejo sami lepi spomini. In še dandanes se marsikateri od njenih »varovancev« najavi po telefonu in jo obišče. V društvu Lipa Domžale je položila temelje za športno in rekreativno dejavnost članov. Bila je prva, ki je vodila kolesarjenje in športne gimnastike. Za častno članico Univerze za tretje življenjsko obdobje, Društva Lipa Domžale  je bila imenovana leta  2004.

Še veliko smo slišali iz ust čile in še vedno poskočne Ele Košir, kljub njenim častitljivim letom. Tudi o tem, da so nekoč učenci učitelje spoštovali. V razredu je bilo po štirideset učencev, če pa je kateri učitelj zbolel, so njegove učence pripeljali v razred z drugim učiteljem. Tako je bilo v razredu tudi do osemdeset učencev in samo en učitelj, pa ni bilo nobenega problema.

Ela Košir je še vedno sodnica na atletskih tekmovanjih in pravi, da bo to delo opravljala, dokler bo le mogla. Pogovor je odkril lik osebe, ki je lahko lep vzgled za vse generacije ne samo v Domžalah, ampak tudi v celem slovenskem prostoru.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar