Sprehod po razstavi s Polono Demšar

»Čas našega trajanja – zlasti kreativcu, ustvarjalcu, občasno potegne črto, na katero se nasloni in pogleda nazaj. To početje ni nujno rezervirano za starejše; raje recimo, da je to za vse tiste, ki so v svojem kreativnem delu zapleteni s predmetnostjo in koncepti, zato jim pogled nazaj omogoča pregled narejenega in bolj kot to – korak naprej,« je obiskovalcem na vodenem ogledu razstave Polone Demšar dejal Jurij Smole, akademski kipar in kustos Galerije Domžale.

Vodenje po razstavi z avtorico Polono Demšar v Galeriji Domžale je potekalo 1. oktobra 2020, na zadnji dan njene uspešne razstave. Polona Demšar, kiparka, fotografinja, rokodelka, mama, predvsem pa radovedna in občutljiva ženska, je z prefinjeno pripovedjo ustvarjanja in z njenim pregledom popeljala v svoje kreativno življenje ustvarjalke, ki vedno najde zanimivo temo in v njej z izjemnim občutkom za obliko in mero, uživa v mojstrski izdelavi in nenavadnih postavitvah.

Avtorica razstave je med vodenjem po razstavi dejala, da je bila od nekdaj v umetnosti; njena bivanjska izkušnja jo je določila in umestila v kiparstvo in fotografijo, s posebnim čutom za transparence in prostor, ki ga zlasti pri razstavljanju popolnoma posvoji. V svoji umetnosti združuje steklo in fotografijo. Združitev navidezno nezdružljivih medijev, kiparstva in fotografije, je posebnost njenega delovanja, kar nakazuje prožnost in širino ustvarjalne poetike mlade umetnice. Prednost rada daje ročnemu delu. Dejala je, da ji je bolj pomemben fizični stik s kipom in fotografijo in estetski učinek, ki ga povzroči takšen delaven proces. Neskončno ceni vse, kar je narejeno ročno. Sledimo kiparskemu snovanju profilne podobe, ki je grajena v glini. Pravi, da imajo tako stvari več energije, saj se skozi roke na njih prenaša človekova energija, lahko tudi duša.

Avtoportret na steklu. Pravi, da je to njen labodji spev. Njena podoba je ujeta v steklo, mirujoča, otrpla, zamrznjena v negibnosti, pri tem se oblikuje poseben učinek, kot bi bile njene sence odtisnjene vanj, s tem pa se fotografija združi s skulpturo. Odtis telesa umetnice je v naravni velikosti fotografiran na stekleno podlago. Spoznala je tudi, da se le s trdim delom in voljo pride do želenega cilja.

Predvsem rada eksperimentira, kar pomeni, da to počne s svojo podobo. Mnogokrat je osrednji motiv prav ona sama, torej njena podoba, kot avtoportret, na mnogo inovativnih načinov. Na razstavi so tudi njeni avtoportreti v profilu. Profil glave iz glinenih kroglic, nanizanih na vodoravne žice, kot na računalu abakus; narisan profil glave in zapolnjen s prstnimi odtisi … Je pa nekaj del tudi kot njene roke, ki so v istem odlitku enkrat roke kreatorke, drugič predmet opazovanja in še, kot glavni element zgodbe postavitve z drugimi predmeti, kot je naprimer les. Zamisel se ji je utrnila, ko je opazovala hčerko pri igrah z najrazličnejšimi sestavljankami, in porodil se je abakus, preprosto ročno računalo, ono s kroglicami. Tudi, ko je ustvarjala kombinacijo lesa in gline, se je opirala na pomoč hčerke, saj ji je le ta svetovala, da bi bilo prste in dele rok iz gline ponazoriti z lesom, kot da bi brodolomci plavali po vodi.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi