Slovesno odprtje gostujoče razstave SODAI v Slamnikarskem muzeju

V Slamnikarskem muzeju v Domžalah so odprli gostujočo razstavo tradicionalnih litovskih slamnatih lestencev z naslovom SODAI. Avtorji devetih unikatnih izdelkov iz slame so člani rokodelskega združenja Asociacija Dangaus sodai. Razstavo je omogočilo Veleposlaništvo Republike Litve v Avstriji, Sloveniji in na Slovaškem s predstavništvom na Dunaju (Lietuvos Respublikos ambasada Vienoje / Embassy of Lithuania in Vienna). Razstavo dopolnjuje tudi slovenski primer tovrstnih visečih okraskov iz slame, in sicer prekmurski doužnjek, ki ga je izdelal rokodelec Jani Jakob.

Odprtje razstave je bilo v sredo, 22. januarja 2025, v Slamnikarskem muzeju Domžale. Razstavo sta predstavila in postavila Ivana Potočnik in Roman Kos iz Slamnikarskega muzeja. Razstave so se udeležili tudi Ona Agota Čepaityte Gams, Litovka, ki se je poročila s Slovencem in je kustosinja Velenjskega muzeja, direktorica Muzeja Velenje Tanja Verboten ter Jani Jakob, rokodelec, ki ima razstavljena dva viseča okraska (lestenca) iz slame. Pogostitev je prispevalo Turistično društvo Rača.

Sodai ali vrtovi v slovenščini so slamnati viseči okraski oz. lestenci. Narejeni so iz stebel žitaric v geometrijskih strukturah različnih velikosti, ki so nato okrašene z detajli, ki simbolizirajo plodnost in blaginjo. Njihovo izdelovanje je bilo leta 2023 vpisano na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Tovrstni slamnati okraski so v Litvi značilni kot okras poročne mize. Uporabljajo se tudi v prazničnem času, saj z njimi krasijo domove ob božičnih praznikih. Na razstavi so predstavili tudi slovenski primer visečega slamnatega okraska – doužnjek, ki ga je izdelal rokodelec Jani Jakob iz Prekmurja.

Poimenovanje »vrtovi« naj bi predstavljalo povezavo med lepoto svetov – materialnega in duhovnega. Zaradi svojih geometričnih oblik, zlasti trikotnikov in kvadratov, zrcalijo vzorec vesolja, zato so povezani z duhovnostjo in varovanjem človeka. Visečim vrtovom so dodani tudi okraski, kot so angeli, ptice, zvezde, velikonočna jajca, makove glavice ipd.

Prvotno so bili obešeni skozi celo leto kot dekoracija, še posebej pa jih zaradi simboličnih in verskih pomenov izdelujejo in obešajo ob posebnih priložnostih: ob božiču, veliki noči, krstu, poroki, rojstnih dnevih itd. Tako na primer obešeni nad zibko prinašajo srečo novorojenčku, mladoporočencem simbolizirajo plodnost, obešeni nad družinsko mizo pa harmonijo.

Zgodba o izdelavi okrasja je podobna domžalski. Slamo so v poletnih mesecih poželi, posušili, razkolenčkali, sortirali po barvi in debelini ter shranili. Jeseni in pozimi so izdelovali okrasje in ga obešali po kmetijah, pri tem pa naj bi bili zelo radodarni. Ko je slama pripravljena, jo razrežejo na dele želene dolžine in skozi votla stebla napeljejo nit, da jih povežejo v verigo geometričnih elementov, ki tvorijo celoto. Ta je ne glede na vzorec vedno simetrična in med premikanjem ter vrtenjem ustvarja različne vzorce.

V osnovi so nanizani ornamenti izdelani iz trikotnikov, kvadratov in pravokotnikov. Da pa dobijo dimenzijo, jih sestavljajo v kocke, piramide, diamante, oktaedre itd. Vse skupaj povežejo v verigo teh elementov, ki tvorijo celoto.

Ukoreninjeni v litovsko ljudsko umetnost in rokodelstvo so Sodai leta 2023 postali del Unescovega Reprezentativnega seznama nesnovne kulturne dediščine človeštva. Znanje in tradicija se prenašata iz roda v rod, znotraj družinskega kroga ali na različnih dogodkih, kot so festivali, razstave in sejmi. Organizirajo tudi delavnice, večinoma pa jih izdelujejo ženske. Kot so zapisali na uradni spletni strani Unesca, sodai skupnostim, ki jih še izdelujejo, zagotavljajo občutek skupne kulturne dediščine in povezanosti s preteklostjo, hkrati pa krepijo odnose, medgeneracijske vezi in kulturno raznolikost.

Po razstavi so si obiskovalci ogledali še film o izdelavi umetnin iz slame.

Razstava bo na ogled do aprila 2025: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, prazniki zaprto.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar