Duhovnost in razigranost v delih Simona Jugovica Finka
Simon Jugovic Fink je s svojimi slikarskimi deli razkrival to, kar mu je ponujalo življenje in to, kar mu je razkrivalo razmerja med moškim in žensko. Njegove figuralne kompozicije so zasnovane v nekem nenavadno skonstruiranem naravnem okolju. Slikar je čutil in dajal vedeti, da so človek, življenje in narava zanj bili še vedno najbolj elementarni členi našega bivanja in doživljanja sveta in zato vredni slikarske upodobitve. In še nekaj je bilo pomembno mlademu slikarju, v svoje pripovedi je poskušal vnesti elemente duhovitosti in razigranosti. Teme je iskrivo dopolnjeval s svojimi trenutnimi domislicami. Poleg slikanja pa je pisal tudi pesmi.
V Galeriji Domžale je bila v četrtek, 11. januarja 2024, odprta spominska razstava akademskega slikarja Simona Jugovica Finka, tudi pesnika, ki je objavljal pod imenom »simon«. Na spominski razstavi Simona Jugovica Finka, ki je deloval tudi v Domžalah in sicer v nekdanjem Univerzalu, je imel svoj atelje. Zbralo se je veliko prijateljev in znancev, ki so si po programu, ki so ga oblikovali klaviaturist Marko Stajnko ter bralec Finkove poezije Damjan Habe, ogledali zanimivo in odlično spominsko razstavo. Spremno besedo o slikah, ki krasijo stene domžalske Galerije, ustvarjene pa so z oljnimi barvami ter v tehniki risbe in gvaš, je spregovoril akademski kipar Jurij Smole.
Kot je dejal ob odprtju razstave Jurij Smole, je bil Simon slikar in pesnik, bil pa je Trzinc, Domžalčan, Primorec in Londončan. Tam je namreč deloval, v Trzinu pa živel. Simonov opus je v svoji biti eteričen, čeprav so v sredini njegovega zanimanja figura, portret, narava in barva. Podoba je njegova téma in velikokrat se sam pojavi v njej. Tako je v samo osnovo svojih slikarskih tem slikar mimogrede in brez pretenzij vpeljal erotiko, s pomočjo katere razpreda svoje naslikane zgodbe. Pripovednost je sploh nekaj, kar zelo intenzivno zaposluje mladega slikarja, brez zgodbe si slike ni znal predstavljati. Njegov cilj je bil častiti življenje, ki nam daje radost. Užitki naj nas ne obremenjujejo, ampak naj nas popeljejo v sproščeno in razigrano doživljanje.
»V figuraliki raziskuje prostor in gibanje telesa v njem, svetlobi in barvi pa na svoj način odmerja pomen in težo. Kot on sam, figure pogosto lebdijo, dokler jih ne premrežijo trakovi drugih prostorov, drugih slik. Vsaki sliki – v resnici slikovni plasti – odmeri svoj prostor in trudi se biti v nekem ravnotežju s svetlostjo, barvo in usmerjenostjo posameznih trakov slikovne plasti. Naredi torej sliko v sliki in obe kljub različnosti enakovredno in neproblematično sobivata na istem platnu ali na papirnatem traku. To je njegovo véliko delo,« je ob odprtju dejal Jurij Smole.
Oglejte pa si poseben zatemnjen prostor v galeriji, kjer so tri slike in en velik tv, na katerem je posnet Simon Jugovic Fink med svojim ustvarjanjem, kjer pravi: “Psihološko obarvana vsebina sproščenega likovnega snovanja v duhu ekspresije izdaja formo slike, razpeto med abstraktno zamislijo in podobo izvirnega motiva. Izčiščena, vendar pestra likovna govorica namiguje na simbolično pripoved mitoloških erotičnih zgodb, ki razkrivajo odnose med spoloma oziroma primaren odnos med človekom in naravo.”
»Najskrivnostnejši in intimni deli njegovega opusa so portreti in avtoportreti. Kdaj umetnik ustvarja lastno podobo in kakšen motiv ga žene? Simonovi avtoportreti nam govorijo o subtilni materializaciji njegove trenutne poetike, skozi podobo, ki ji slika in format dajeta trdnost in oporo. Eteričnemu poetu, kakršen je bil Simon, sta bila slikanje in poezija telo njegovega duha,« je še dejal Jurij Smole.
Seveda je te odnose slikar od slike do slike spreminjal, jih stopnjeval, jim iskal drugačna razmerja. Poskušal je predvsem priti do novih slikarskih in vsebinskih spoznanj, zato je nenehno eksperimentiral z barvami in tudi iskal nove oblike svojim slikam.
»Izredno duhovita so njegova poslikana okna, s katerimi je sicer uveljavljal podobne zgodbe, kot na prejšnjih slikah, vendar so izražene drugače; ni poslikana le šipa, ampak tudi ozadje. Tako je dobil nekakšno dvoplastno sliko, ki spreminja svojo podobo, če jo opazujemo iz različnih zornih kotov. Torej je mladi slikar spet našel nek nov zagon, ki ga je peljal zanesljivo naprej,« je dejal Jurij Smole.
Simon Jugovic Fink se je rodil 14. julilja 1977, v Ljubljani. Leta 1997 je končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafično oblikovanje. “Leta 2004 je pri prof. Zmagu Jeraju in prof. Borutu Vogelniku diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je 2016 zaključil magistrski študij pri prof. Sergeju Kapusu in prof. Juriju Smoletu.” Leta 2008 je zaključil program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegova dela so se razstavljala v samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Pisal je tudi pesmi. Leta 2010 je izdal svojo pesniško zbirko Erotika in strah. Je bil član DLUSP in ZDSLU.
Več o razstavi pa si oglejte v zgornjem videu.
Razstava bo odprta do 8. februarja 2024
Avtor: Miro Pivar; Foto in video: Miro Pivar
