Spominska slovesnost ob 80. obletnici partizanske bolnice Triglav

Toliko sem slišala o tej bolnici, imenovani tudi Lukova bolnica, nikoli pa je nisem obiskala. Tokrat sem se z veseljem pridružila pohodnikom, ki jih je organizirala Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB, Radomlje in njen novi predsednik Uroš Lipovšek. Je vnuk Marije Kočar, ki je prala ranjencem perilo in obleke, pekla kruh…V njihovi hiši je bila javka že za bolnice na Rovah. 

Od opuščenega kamnoloma na Kolovcu smo jo mahnili po strmi gozdni poti, ki se vije ob potoku. Najprej smo se  že visoko nad dolino ustavili pri spomeniku Radomeljski četi, ki se je z Nemci spopadla že 13. 9. 1941, vodil pa jo je Franc Bukovec, kasnejši padli narodni heroj. O njem je nekaj besed povedal Franci Gerbec, predsednik KO ZB Venclja Perka, članica KO Radomlje Janka Jerman pa je recitirala pesem. Med udeleženci pohoda je bilo kar nekaj vnukov in pravnukov tistih, ki so podpirali partizane, saj brez široke podpore okoliških ljudi kmetov, delavcev študentov ne bi mogli braniti domovine. Naslednji postanek je bil pri spomeniku padlim v Lukovi bolnici, imenovani po borcu Šlandrove brigade in graditelju in organizatorju partizanskih bolnic Jožetu Piršu – Luki. Bolnico je bilo potrebno zgraditi, ker so bile tiste na Rovah premajhne in preveč izpostavljene. Gradili so jo januarja 1944, ko je bila zima mila. Sodelovali so zanesljivi domačini, aktivisti in partizani: Srečko in Ivan Vrenjak, Vinko Žebovec – Vilko in Jože Žebovec – Lipko. Nemogoče je našteti vse, ki so darovali les, izbrali varen prostor, ponoči prepeljali material… Delali so ponoči, da jih ne bi opazili. Skopali so jamo, jo pokrili z deskami glede na to, kakšen je bil nagib brega, jo pokrili s pločevino požgane zlatopoljske cerkve, nasuli zemljo in posadili smrečice. Vrata v bolnico so bila zamaskirana z rušo. 30. aprila 1944 je bilo v bolnici 40 pacientov in 20 ljudi oskrbovalnega osebja, od tega trije bolničarji. Ranjence so nosili v strm breg po potoku, da bi tako zabrisali sledi. V času delovanja bolnice Triglav je bilo med ranjenci največ borcev brigad Slavka Šlandra, Toneta Tomšiča in Miloša Zidanška. Obiskovali so jih dr. Bogdan Premoru, dr. Rudolf Kac – Mitja in sanitetni referent Šlandrove brigade Aleksander Poznik – Vrač. Potem pa se je zgodilo najhujše. Domačin iz Radomelj, ki je tudi nosil ranjence v bolnico Triglav – Lukovo bolnico,  je pobegnil iz Šlandrove brigade, se predal Nemcem in na glas grozil, da bodo že dobili Luka in bolnico…6. maja 1944 so Nemci skupaj z raztrganci najprej prišli do Jazbečeve domačije, zastražili domačine in pretresali kmetijo. Našli so dva bunkerja z živili za bolnico. Domačini niso ničesar izdali. Pozneje so obkolili še bolnico, kamor se je zadnji trenutek vrnil najmlajši partizan, Janko Podbevšek – Poldek, ki je šel iskat vodo, in posvaril tovariše…Tisti, ki so lahko zbežali, so se umaknili in rešili, drugi so obtičali kot v pasti. Z močnimi udarci ob tla so sovražniki odkrili bolnico, del ranjencev odpeljali, del pa pobili in bolnico s trupli vred zažgali…Tako je bilo kruto pobitih triindvajset ranjencev. Nekaj zajetih so odpeljali v Begunje. Tudi ob tem žalostnem pomniku smo poslušali pripoved o takratnih dogodkih in verze pesnikov upora, prižgali svečo in ob harmoniki zapeli partizansko žalostinko Na oknu glej obrazek bled…

Sonce nas je božalo in na prisojni legi že zorijo borovnice, mlajšim v veselje na kar dolgi poti. Naslednja postaja tega romanja spomina je bila na mestu, kjer je stala Jernejevčeva domačija. V njej je bila od leta 1941 do 28. januarja 1944 javka. Tam je spomenik vsem padlim te družine v NOB. Spregovoril je tudi vnuk o tem, kako so, spet zaradi izdaje, sovražniki obkolili hišo in jo zažgali. Stara mati je ni hotela zapustiti, zato so jo živo vrgli v ogenj, ostale so le njene lasne sponke…Ob spomeniku smo spet počastili spomin na padle in umrle te družine z minuto molka in z verzi Petra Levca:

…Eden jim bil je sovrag

              In venem zdaj grobu ležijo.

         Angel na grobu kleči –

             angel z razbito glavó…

In vendar so se zbrali skoraj vsi potomci te družine, nekateri kot pohodniki, drugi, z majhnimi otroki, pa z vozili. Vzorno skrbijo za spomenik, obdan s cvetjem in za domoljubno, odporniško družinsko izročilo.

Pot nas je pripeljala do lovske koče, prav tako požgane med vojno, kjer so člani KO ZB Radomlje pripravili  osrednjo slovesnost. Pridružili so se ji še vsi, ki se pohoda niso udeležili. Posebej naj omenim častno občanko Občine Domžale Vero Vojska in predsednico Združenja za vrednote NOB Domžale Barbino Skok. Ob praporih in častni straži je himno in druge pesmi pel Moški pevski zbor Radomlje pod vodstvom  Primoža Leskovca, pesmi pa recitirala Janka Jerman.  Uroš Lipovšek je pozdravil vse prisotne in k besedi ponovno povabil Francija Gerbca. Je član Odbora za zgodovinopisje pri ZB za vrednote NOB Republike Slovenije. Tudi tokrat je zbral in uredil brošuro, ki podrobneje osvetljuje dogodke na območju širšega zaledja Kolovca. Ponatisnil je tudi svoj članek, ki ga je natanko pred šestdesetimi leti kot enaindvajsetletni študent prava o bolnici Triglav za Mladino napisal skupaj z Mitjo Meršolom. Takrat je kot domačin iz Jarš obiskal kraje in poiskal še žive pričevalce. V brošuro je zbral in objavil tudi vse o bolnicah na območju med zaledjem Komende, Kamnika, Moravč, Podvolovljeka, Tuhinjske doline tja do Solčave, kako in kdo jih je zgradil, o osebju, pacientih in zdravnikih in bolničarjih, ki so pomagali in nosili glavo na prodaj. V govoru pa je poudaril še širši, evropski kontekst tedanjega dogajanja. Skrb za ranjence je bilo že od vsega začetka osrednje vodilo odpora, ko so v ljubljanskem sanatoriju Emona pod lažnimi imeni nudili pomoč ranjencem znameniti zdravniki iz družine Derganc. Mreža ilegalnega delovanja v mestih in na podeželju je omogočila gradnjo bolnic, zdravljenje ranjencev, bolnih civilistov in otrok. V Kočevskem Rogu je bilo rojenih 54 otrok. Solidarnost in humanost, ki jim v okupirani Evropi ni bilo enake, se odraža tudi v številkah: v partizanskih bolnicah se je zdravilo 22 000 ljudi, sodelovalo je 285 zdravnikov, na našem koncu lukovški zdravnik dr. Komotar, domžalska zdravnika dr. Kremžar in dr. Pintar, kamniški zdravnik dr. Polc in mnogi drugi – nekateri so tudi padli. Zdravila so dobavljali domžalski in kamniški lekarnarji. Delavci na Količevem so odstopili živilske karte, da so aktivisti nabavili hrano. Se znamo vsaj malo vživeti v tiste težke čase?! Znamo razumeti, da je bil odpor edini način za preživetje Slovencev?! Naši predniki so bili na pravi strani zgodovine. Slovesnost je le zaključila pesem Radovana Gobca Zdaj zaori pesem o svobodi…

Naš pohod in spominsko slovesnost sta kot častna četa od spomenika do spomenika  spremljali člani Zveze veteranov vojne za Slovenijo  – hvala jim.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, KO ZB S. Jenko, Domžale; Foto: Manica Perdan Ocepek in Peter Rojc, Mavrica Radomlje