Predstavitev romana Lili Bosniae v knjižnici Trzin

Miro Pivar 29. oktober, 2026

24 3 min. za branje

Založba Hirondelle je slovenska knjižna založba in zavod za kulturno dejavnost, ki jo vodi uveljavljena pisateljica, urednica in literarna kritičarka Gabriela Babnik Ouattara. Beseda »hirondelle« v francoščini sicer pomeni lastovka, kar se odraža tudi v imenu njihove spletne literarne revije Jantarna lastovka. Založba je usmerjena v spodbujanje sodobne književnosti s poudarkom na kakovosti, raznolikosti in mednarodni perspektivi. Posebno pozornost posvečajo glasovom iz drugih geografskih in kulturnih okolij ter izdajanju del s področja postkolonialne teorije.

Adriana Kuči, novinarka, publicistka in pisateljica, se je rodila v Sarajevu, pozneje pa živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji. Leta 2017 je objavila svoj romaneskni prvenec »I prljavo in plavo«. Leta 2022 je sledil njen prvi roman v slovenskem jeziku, »Ime mi je Sarajevo«, ki skozi intimne zgodbe raziskuje posledice vojne. V naslednjem romanu »Noč, ko je preplavala reko«, obravnava nasilje v partnerskih odnosih. »Lili Bosniae« pa je njen tretji roman v slovenščini, v njem pa skozi usode žensk iz različnih zgodovinskih obdobij raziskuje zamolčane ženske glasove in bremena, ki jih ženske nosijo skozi stoletja.

Kot je dejala na predstavitvi romana »LILI BOSNIAE« v dvorani Marjance Ručigaj, CIH Trzin v sredo, 28. oktobra 2026, sama poudarja, da je ne zanima vojna kot taka, temveč predvsem ljudje in vprašanje, kaj naredijo s tem, kar se jim je zgodilo, in kako kljub ranam ohranijo sposobnost ljubiti, odpuščati in vztrajati. V romanu prepleta teme vojne, travme in iskanja pripadnosti, pri čemer se osredotoča na intimne zgodbe.

S pisateljico se je pogovarjala Gabriela Babnik Ouattara, slovenska pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka ter vodja Založne Hirondelle. V svojem ustvarjanju Gabriela Babnik Ouattara pogosto raziskuje teme (neo)kolonializma, medosebnih odnosov in vojne spolov, močan navdih pa črpa iz sodobne afriške književnosti in kulture. Pogovora so se med drugim udeležili mag. Barbara Zupanc Oberwalder, direktorica Knjižnice Domžale, pisatelj Tone Peršak ter Barbara Kopač, sodelavka v Knjižnici Tineta Orla Trzin.

V uvodu v zanimiv pogovor je zbrane pozdravila Zdenka Kopač, vodja Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin, ki deluje kot enota osrednje Knjižnice Domžale. Vodenje trzinske knjižnice je prevzela leta 2009 in jo uspešno vodi že vrsto let.

Adriana Kuči je v Sarajevu rojena pisateljica, novinarka in publicistka, ki že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji. Njena literatura močno črpa iz osebnih izkušenj, saj je preživela vojno v Bosni in Hercegovini, preden jo je pot prek Bližnjega vzhoda – živela je v Damasku in Izraelu – pripeljala v Slovenijo. Velja za pronicljivo avtorico, ki v svojih delih prepleta globoke psihološke, družbene in zgodovinske tematike, pogosto osredotočene na žensko moč, travme, spomin in medosebno zavezništvo.

V pogovoru pisateljica razkrije, kako so nastali liki, ki jih opisuje v romanu Lili Bosniae. V romanu Lejlo spoznamo kot mladostnico v vojni v Sarajevu. To so Lejlina leta dozorevanja, sanj in prve ljubezni. V krutih vojnih časih sta z Borisom našla uteho drug v drugem. Ko je Lejla zanosila, sta želela skupno prihodnost, a življenje je imelo drugačne načrte. Pripadnika nasprotnih narodov v razdeljenem Sarajevu nista imela možnosti. Materi sta združili moči in Boris je zapustil Sarajevo. Lejla je v samoti in osamljenosti rodila punčko. In odšla, ne da bi se ozrla. Tudi k staršem se ni vrnila. Takrat je del nje umrl. Nikoli več ni bila cela. Ko pozneje kot zrela ženska v svobodi spet povije deklico, se želi odkupiti za vse. Hčerko obsuje z ljubeznijo, ki jo je nekoč že hotela nameniti svojemu otroku. A vendar se senca, ki jo spremlja, nikoli ne umakne in Lejlina nepredelana preteklost v njun odnos zariše nepremostljivo razpoko.

Tudi drugi lik v romanu je opisan na temeljih vojne v Bosni in Hercegovini. Lili je otrok vojne. Rodila se je v Sarajevu in matere ni nikoli poznala. Odraščala je v sirotišnicah, njeno otroštvo je bilo brez ljubezni, dokler ni spoznala Vere. Vera je bila edina mati, ki jo je kdaj imela. Razumela jo je, ljubila in ji nudila varnost. A Vera je kmalu zbolela in umrla in Lili je ostala sama v Sloveniji. Tujka, ki ni poznala niti svojih korenin. Naučila se je opazovati, molčati in biti nevidna. A v tem je našla svojo moč – čeprav zlomljena, je rasla naprej kot cvetlica, po kateri je dobila ime. In videla in razumela je mnogo več kot marsikdo drug.

Tretji lik je v romanu je Ajša, ki je Lejlina hči, rojena v zakonu s plitkimi odnosi in brez prave ljubezni. Lejla vso svojo ljubezen usmeri vanjo, da bi se s tem odkupila tudi zapuščenemu otroku. Ajša se v mladostniških stiskah odvrne od matere, med njima zazeva prepad, ki je videti nepremostljiv. Svojo mater vidi kot odmaknjeno perfekcionistko brez čustev, katere nikakor noče spustiti blizu. Lejla se v svoji stiski obrne na Lili ter jo povabi v svoj dom, da bi postala most med materjo in hčerjo.

Vse tri ženske nosijo bremena, o katerih se drugim ne sanja. In vse tri z molkom sporočajo več kot z izrečenimi besedami. A skozi molk govori vojna, ki ne izgine, ko se konča, ampak v življenjih tistih, ki so jo doživeli, traja in se nadaljuje v naslednjih generacijah.

Adriana Kuči, v Sarajevu rojena pisateljica, novinarka in publicistka, je napisala res pretresljiv in slogovno dovršen roman, ki v bralca zareže kot britev in v njem pusti odtis – globok, grenak in dolgotrajen. Roman postavlja vprašanje, ali se lahko posamezniki, ki so doživeli vojno, sploh kdaj popolnoma zacelijo, in kako lahko kljub svojim ranam ostanejo ljudje.

Po predstavitvi romana so sledila še vprašanja obiskovalcev predstavitve, na katera je avtorica romana Adriana Kuči z veseljem odgovarjala. Ob koncu pa je v zahvalo za izreden literarni večer mag. Barbara Zupanc Oberwalder obema predala majhno darilo.