Prečkanje Islandije. Nič takega, bi rekli nekateri. Ampak kaj, če bi to naredil le s kajtom in močjo vetra?
Zadnji film Jureta Breceljnika so si gledalci v Mestnem kinu Domžale ogledali v torek, 15. novembra 2016, kjer je po projekciji filma potekal tudi pogovor z ustvarjalcema filma. Tilen Čufer, sorežiser, kolorist, montažer in grafik filma, vse v enem ter Alan Ropoša, avtor glasbe v filmu Prečkanje Islandije sta v pogovoru, ki ga je vodil Jure Matičič, gledalcem predstavila potek snemanja in obdelovanja filma.
Scenarij filma sta napisala Jure Breceljnik ter Jerome Josserand, ki je doma v francoski vasici La Grave tik pod prelazom Col du Lautaret in je eden od pionirjev snežnega kajta in imetnik svetovnega rekorda v najvišjem poletu. Ko je prvič obiskal Islandijo, ga je dežela popolnoma prevzela s svojo naravno lepoto in izjemnimi pogoji za kajtanje. Odločil se je vrniti in jo prekajtati od severa do juga. Marca 2011 se tako odpravi na izziv svojega življenja, na več kot 200 kilometrov dolgo prečkanje Islandije. Da bi bil izziv še večji, si je zastavil cilj, da bo to naredil v enem samem dnevu. Seveda je imel ob sebi tudi dobro ekipo, ki ga je spremljala na snežnih saneh.
Ta izvrstni dokumentarni film nam je prikazal, kako potovati z močjo vetra. Že od začetkov civilizacije pa do danes ljudje uporabljamo moč vetra za potovanje. Dandanes nam veter večinoma služi za energijo, pa vendar še nikoli prej niso razvili tako učinkovitih in izpopolnjenih sredstev za potovanja s pomočjo vetra. Eno izmed teh je "kite" (kajt).
Tilen Čufer nam je v pogovoru zaupal, da je bilo že snemanje samo po sebi naporno. Temperature do -20 stopinj, vožnja z motornimi sanmi za kajtarjem po brezpotjih, veter, ki je pihal od 90 pa do 115 km/h. Enkrat je v viharju kamerman celo padel zaradi sunka s snežnih sani, še dobro, da je tehnika v takšnih ekstremih naredila svoje in posnela odličen material, ki ga je bilo potrebno še obdelati v studiu. Pa da omenimo še Jeroma Josseranda, ki je na štirih štrikcih in različnih velikostih kajta, glede na moč vetra na koncu kljub bolečinam v mišicah uspel podvig, da je več kot 200 km dolgo pot prekajtal v enem dnevu.
Alan Ropoša pa je h temu dokumentarnemu filmu pridodal čudovito glasbo, ki se je prelivala z zavijanjem vetra ter vratolomnem potovanju kajtarja po Islandskem prostranstvu.
Na koncu je Tilen Čufer pohvalil Mestni kino Domžale, ki je z izredno dobrim projektorjem na platno projiciral fantastične posnetke filma. Kot je dejal, v večini kinematografov projektorji naredijo sneg projektorji sive barve, tu se pa lepo vidi belina, kot v resnici izgleda.
Fotograf in režiser Jure Breceljnik je bil avtor večkrat nagrajenih kratkih in dokumentarnih filmov, ki jih je od leta 2009 ustvarjal pod okriljem svoje produkcijske hiše Film IT. Leta 2009 je posnel dokumentarec o vrhunski športni plezalki in pozneje tudi njegovi življenjski sopotnici Nataliji Gros, z naslovom Chalk & Chocolate (Magnezij in čokolada). Leta 2012 je dokončal svoj prvi celovečerni dokumentarni film, zgodbo o izjemnem francoskem hendikepiranem plezalcu Philippu Ribieru, z naslovom Wild one (Divji). Vmes je posnel in produciral še dokumentarne filme New dimension (Nova dimenzija, 2011), Black & White Heaven (Črno-bela nebesa, 2010), Ratrakistov dnevnik (RTV, 2010), Ko črte govorijo (RTV, 2011) ter dokumentarni portret briških vinarjev Terra Magica. Tedaj je bilo tik pred koncem montaže tudi njegovo zadnje delo Crossing Iceland (Prečkanje Islandije, 2016). Žal Jure ni uspel dokončati še enih filmskih sanj, dokumentarnega filma o zadnjih ledenih lovcih na vzhodni Grenlandiji, kamor se je po snemanju lani tako zelo želel vrniti. Vendar zvesta ekipa produkcijske hiše Film IT nadaljuje njegovo delo s poslanstvom posneti zgodbo The Last Ice Hunters (Zadnji ledeni lovci) – tako Juretu v čast kot v spomin na njegovo neustavljivo strast ter ljubezen do fotografije in gibljivih slik.
