Spominska slovesnost ob spomeniku v Domžalah

Kot vsako leto smo tudi letos ZB za vrednote NOB Domžale, KO Simona Jenka, Venclja Perka in Slavka Šlandra priredile spominsko slovesnost ob osrednjem spomeniku žrtvam druge svetovne vojne v središču Domžal. To je tudi Dan reformacije, ki je edinstven kulturni in identitetni praznik Slovencev. Najprej smo predsednici in predsednik vseh treh KO Nataša Belle, Manica Perdan Ocepek in Franci Gerbec, skupaj položili venec v spomin na vse padle, umrle v taboriščih, talce in prve žrtve vojne za Slovenijo. Za letošnjo slovesnost je bila zadolžena KO S. Jenka, zato je predsednica Manica Perdan Ocepek v nagovoru osvetlila čas okupacije, da bi izvedeli tudi mlajši, kako je bilo takrat.

»Ali se lahko v mislih preselimo v čas okupacije leta 1941? Ali si sploh lahko predstavljamo, kakšni so bili načrti okupatorja na Gorenjskem in s tem tudi na Domžalskem območju? Šlo je za raznarodovanje, za ponemčevanje. Domžale, kraj na križišču poti med morjem in Srednjo Evropo, je bil odrezan od svojega naravnega središča, Ljubljane. Na reki Savi je bila meja med italijanskim in nemškim zasedbenim območjem. Tako so bile prekinjene poti, kar je onemogočalo dijakom in študentom nadaljnje šolanje. Tudi delavci niso mogli priti na delo v ljubljanske delavnice in tovarne. Prve rodoljube so selili, ljudi so preverjali, če so rasno čisti. Vedeti namreč moramo, da smo bili Slovenci kakor tudi vsi Slovani za okupatorje manj vredna rasa…

Torej so se ljudje začeli spontano, kmalu tudi organizirano upirati. Knjiga Svoboda – plačilo za žrtve nam podaja veliko iskrenih pričevanj in spominov o tem, kako in zakaj so se ljudje odločali za partizane. Nenavadnega odhoda se je spominjal Ivan Ložar: »Nemci so začeli rekrutirati slovenske fante v svojo vojsko in januarja 1943 sem moral osemnajstleten tudi sam na nabor. Dobro se spomnim, kako sem moral najprej po nemško, potem po slovensko ponavljati: »Sposoben za vsa orožja, najbolj za lahko artilerijo, rezerva številka ena!« V družini jih je bilo veliko bratov in sester. Da bi jih zaščitil,  je uprizoril samomor s skokom v reko Savo. V resnici je na mostu čez Savo v Dolskem pustil čevlje, površnik in klobuk in se pridružil partizanom…Podpornike NOB so izdajali gestapovcem in preganjali tudi domobranci. Če so gestapovci koga dobili, so ga mučili tako kot Ivanko Kokalj Mežnar. Najprej so jo zverinsko mučili v gestapovskih zaporih v Kamniku, nato so jo v Begunjah obsodili na smrt. Na zid begunjskega zapora je z žebljem iz pete čevlja izpraskala in zelo suho, stvarno zapisala: »Jutri, 25. septembra, odhajam, to zagotovo vem. Poslavljam se od vseh, mogoče za vedno, to se pravi v smrt, mogoče za manj časa, to se pravi v koncentracijsko taborišče. Tam bo še huje živeti. Ampak to je, da si tam vsaj brez skrbi pred streljanjem. Tam bi ne bilo treba čakati, kdaj pridejo pote. Lakota pa bo še hujša. Vseeno, bolje bi bilo tako. Zdravo! Zmaga! 24. 9. 1944.«  Ivanko in sojetnika Premka so zadnji hip pomilostili…

Tone Pestotnik se je odporu pridružil oktobra dvainštiridesetega, nato pa Kokrškemu odredu januarja 1943. Komaj je dopolnil dvajset let, so ga skupaj z nekaj soborci zajeli, vklenili in  kot žival z vrvjo odgnali na mukotrpno pot po mrazu in snegu v Begunje, nato pa deportirali v zloglasno taborišče Dachau. O tem ni rad veliko govoril. Enkrat pa je le omenil, kako so s sojetniki zbirali drobtine omlednega kruha za bolne tovariše, da bi ti mogoče le preživeli… Vsi borci, ujetniki, taboriščniki, pregnanci niso imeli te sreče. Umrli in padli so, dostikrat v zelo težkih in mučnih okoliščinah, tudi kot talci. Po grozotah vojne so vsi ljudje, lačni svobode in kruha, zadihali s polnimi pljuči. Gradili so osvobojeno domovino, se šolali in napredovali na vseh področjih. Obljubili so sebi in nam: »Nikoli več!« Žal, se njihove želje že skoraj osemdeset let ne uresničujejo. Po svetu se ponavljajo enake zločeste metode vojne morije, zatiranja in genocida, ki jim ni videti konca. Zato ne smemo pozabiti vseh slovenskih žrtev za svobodo, ki jo moramo varovati. S spoštovanjem se spominjamo vseh padlih in umrlih med NOB in med osamosvojitveno vojno, ki se je začela ravno pri nas, v Domžalah. Slava njihovemu spominu!

Predsednica KO Simona Jenka
Manica Perdan Ocepek

Predsednica KO Slavka Šlandra
Nataša Belle

Predsednik KO Venclja Perka
Franci Gerbec