Romanje k sv. Miklavžu na Goropečah

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je zagotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

V župniji Ihan so se začele porajati želje, da bi po dolgih letih ponovno obudili romanje do cerkve svetega Miklavža na Goropečah. Klavdija Gregorin Štiftar, vsestransko zagnana kulturna gonilna sila Ihana in župnijskega življa, je skupaj z Andrejem Markom Pozničem, župnikom v župniji Ihan in še drugimi člani župnije to romanje tudi obudila. Tako so se v soboto, 3. decembra 2022, pred cerkvijo svetega Jurija v Ihanu zbrale družine z otroki, ki so kljub rahlemu rosenju dežja poromale k sv. Miklavžu na Goropečah.

Pohod, na pot so se podali s svetilkami in baklami, se je začel pri župnišču v Ihanu. Pot je bila lahka, saj so romarji večino poti hodili po ravnem po cesti, le na koncu so se povzpeli malo v klanec do 403 metrov nadmorske višine, kjer stoji cerkev svetega Miklavža na Goropečah. Med romanjem so romarji molili rožni venec.

Vse je spominjalo na čase iz desetletij v preteklost, ko so ljudje množično romali do cerkva svojih svetnikov zavetnikov. Tudi tokrat so trdo temo osvetljevali plamenčki ognja na prižganih baklah, romarje pa je ob molitvi v svoj objem vabilo zvonenje in melodično pritrkavanje iz cerkvenega zvonika svetega Miklavža na Goropečah, kjer so romarji ob koncu romanja prisostvovali sveti maši. Po koncu svete maše, ki jo je daroval ihanski župnik Andrej Marko Poznič, je zbrane otroke, ki jih je bilo kar nekaj, obiskal tudi dobri mož, ki goduje v začetku decembra. Otroci in tudi odrasli so bili obdarjeni z bomboni, ki jih je sveti Miklavž prinesel v velikem cekarju. Zvedave otroške oči so pogledovale, če bo slučajno od kod prišel tudi kakšen parkelj, a tokrat je bil Miklavž brez spremstva. Po sveti maši so se romarji zadržali še ob cerkvi ob druženju z domačini, ki so obiskali sveto mašo. Nato pa so se romarji peš podali nazaj proti župnišču v Ihanu.

Cerkev sv. Miklavža na Goropečah je umetnostni spomenik s kratkim tristrano sklenjenim kranjskim prezbiterijem. Cerkev stoji na 403 metrov visokem hribu Goropeče okoli 1 kilometer južno od vasi Brdo. Cerkev ima kratek tristrano sklenjen kranjski prezbiterij iz konca 14. stoletja.

Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem svetem Miklavžu. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Sveti Miklavž je škof, ki se mu ne zapirajo nobena vrata. Svet Miklavž je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot veliki priprošnjik in čudodelnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb ter v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas posveti v četrtem stoletju in spet ugasne, ne da bi ga učeni spisi omenjali. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu.

Ne zahodni Božiček in ne sibirski dedek Mraz ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega  svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Če o njem ne pišejo listine in pisatelji njegovega stoletja, pa ljudstvo nikoli ne pozabi tistega, ki mu je izkazal ljubezen in usmiljenje. Kakorkoli že, vpliv dobrote svetega Miklavža je tolikšen, da imajo slovenski otroci vseh starosti, v decembru kar tri priložnosti za veselje! V njegovem spominu je živel dobri škof od roda do roda dalje do današnjih dni in ob njem so se razcvetele legende, zlasti v poznem srednjem veku, kakor cvetlice hvaležnega spomina. Pobožna vera je svetemu Miklavžu pripisala kopico čudežev.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video; Miro Pivar

Tagi