Pust – slovo od zime

Ta je rekel, da bo klovn.
Ta bo raje velik slon.
Ta bi rad bil krokodil.
Ta pa se bo le umil.
Ta ostal bi kar doma –
noče biti maškara.

Bibarije

Niko Kuret v knjigi Praznično letu Slovencev piše, da se ljudje šemimo že vsaj deset tisoč let. Nekoč so menili, da se v našemljenem človeku naselil duh rajnega prednika, pozneje so se šemili, ker se je človek le v taki opravi lahko približal duhu, ki oživljajo naravo. V pradavnini se je človek z masko skušal približati živali.

Pustovanje je eden izmed najstarejših ljudskih običajev, ki izvira še iz časa pred krščanstvom. V Sloveniji je bilo pustovanje prvič omenjeno v 17. stoletju. Naši predniki so izvajali obrede, s katerimi so častili pomladne sile in preganjali zimo. Verjeli so, da bodo z obredi iz dežele pregnali zle duhove in priklicali pomlad, ko se bo narava spet zbudila.

Kako se je pustovalo nekoč?

Nekoč so pustne maske ljudje izdelovali kar doma in sicer iz materialov, ki so bili na razpolago. Za otroke so bile že dovolj ponošene obleke staršev ali saje iz domačih peči s katerimi so se namazali in taki hodili od hiše do hiše. Ljudje so jih nagrajevali s krofi, svežim in suhim sadjem, mogoče celo z denarjem. Včasih so gospodinje doma pekle »miške« in krofe brez marmelade, pečene na svinjski masti. Svinjsko meso je bilo včasih znamenje blagostanja in sreče, zato se je na mizi znašla prekajena spodnja čeljust ali svinjski rilec v ričetu in krompirjeva solata. O tem običaju priča tudi pregovor: »Danes je ta mal pust, ko se kuha čeljust«. Vodi, v kateri se je kuhala čeljust, so rekli »suha župa«. V njej so skuhali kašo, zraven pa postregli krompir in zeljnato solato. Poznamo kar nekaj pregovorov in rekov o pustu. Eden pravi: »Za pusta morajo biti siti ljudje, živina in duhovi.« V starih časih so namreč verjeli, da bogato obložena miza obeta bogat pridelek in tega so se zavedali tudi pri revnejših hišah, kajti pustu sledi 40 – dnevni post. Našemili so se skoraj vsi v vasi, maske pa je pogosto spremljal tudi godec.

Pustovanja danes

Danes živimo v svetu preobilja. Kupimo lahko, kar si zamislimo, če nam to omogoča naše finančno stanje. Vendar si še vedno kostume šivajo ljudje sami, še posebno, ko gre za domiselne skupinske maske. Maškar je na vhodnih vratih domov vedno manj, od jedi pa so ostali bolj flancati in krofi. Danes so krofi obilnejši in napolnjeni z marmelado in drugimi okusi. Najbolj znani krofi prihajajo ravno iz naše okolice, to so trojanski krofi. V gostišču na Trojanah, na pregovorni meji med Štajersko in Kranjsko, krofe pečejo že od leta 1961.

Zgodba trojanskih krofov se je začela s pokojno Rajko Konšek, lastnico takratne Gostilne pri Konšku na Trojanah. V intervjuju pred dvema desetletjema je povedala, da ji je ravno gospod Lenček, domžalski slaščičar in oče slovitega Janeza Lenčka, svetoval kateri stroj naj kupi. Prvo leto so naredili 140 tisoč krofov, leta 1977 pa že skoraj dva milijona. Že vsa leta se vodi evidenca o pečenih krofih. Teh je do danes že krepko čez 100 milijonov.

Pustovanje po Sloveniji

Glavno dogajanje ob pustu se odvija od debelega četrtka do pepelnične srede. Pustni liki v tem času prevzamejo vajeti oblasti v nekaterih krajih. Vrhunec pustnega dogajanja predstavljajo številne pustne povorke po Sloveniji, vse pa se zaključi na pepelnično sredo, ko pusta obsodijo in pokopljejo. Zanimiva so tudi različna poimenovanja pusta. V slovenskem Porabju na Madžarskem pustu pravijo fašanek, v Prekmurju in na Štajerskem fašenk. Najslavnejše štajerske šeme so koranti ali kurenti. Na Koroškem v pustnih dnevih naokrog hodijo pusti, na Dolenjskem jim pravijo mačkare, na Gorenjskem pa maškare (ponekod tudi šeme ali norci ali otepovci). Tu so najbolj razširjeni tudi bahati sprevodi na okrašenih vozovih, najznačilnejši običaj pa je zažiganje pusta – prižiganje velikega kresa na pustni večer.

V severnovzhodnem delu Slovenije se je ohranil eden izmed skrivnostnih in najlepših običajev – kurentovanje, ki predstavlja največji slovenski in srednjeevropski pustni festival. Kurent, kot osrednji pustni lik je omejen na regijo Spodnje Podravje. Obhodi kurentov so celo vpisani na UNESCO – v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Za prebivalce Ptuja, ki slovi kot najstarejše slovensko mesto, in okoliško prebivalstvo, predstavljajo pustna obredja del skupne identitete, vez z mističnim in pobeg od zemeljskega sveta in mnogi si za te dni vzamejo tudi dopust.

V eno najbolj živahno prestolnico karnevalskega dogajanja se spremeni tudi Cerknica. Posebnost cerkniške povorke so značilne ogromne pustne figure kot so čarovnica Uršula, povodni mož Jezerko, ščuka velikanka, zmaj, coprnica Liza in Butalci.

Pustovanje na Viru

Zanimive pustne običaje in like najdemo tudi drugod po Sloveniji. Temu se pridružujejo tudi Domžale s svojim znanim pustovanjem na Viru. Kot je zapisano na spletni strani Striček – Pustna sekcija Vir, njegovi začetki segajo leta nazaj, ko so domačini na neki podstrehi našli partno listino (Umrl je naš dragi Pust) iz leta 1936. Pevčev ata je bil tisti, ki je navduševal mlade in tako na nek način dosegel, da se pustovanje na Viru nadaljuje še danes. Leta 1990 je pustovanje na Viru spet dobilo nov zagon. Ustanovila se je Pustna sekcija, ki so jo poimenovali Striček v spomin na Pevčevega ata.

Spomini Emila Ravbarja

Emil Ravbar, upokojeni ključavničar iz Domžal nam je priskrbel nekaj fotografij in delil z nami spomine na pustovanje nekoč. Rad se je našemil in obiskoval karnevale in rajanja po Sloveniji. Leta 1957 se je našemil v temnopoltnega človeka in prečesal Slovenijo, na pustnem rajanju v tovarni Titan v Kamniku pa dobil za masko prvo nagrado, ki mu je prinesla mesoreznico.

»Če se za pusta ne bomo najedli krofov, se poleti ne bo sušilo seno,« pravi pregovor, zato vam želimo, da se po dolgem času prepovedi in zapovedi poveselite v upanju, da nas čaka še veliko lepih pustnih norčij.
Vabljeni v Knjižnico Domžale, kjer lahko v knjigah najdete tudi ideje za kostume in pustne maske.

Avtorica: Kristina Galun, Knjižnica Domžale