V četrtek, 15. avgusta, smo obhajali praznik Marijinega vnebovzetja – veliki šmaren. To je naš največji župnijski praznik, saj je skrivnosti Marijinega vnebovzetja posvečena naša Domžalska župnijska cerkev, ob tem prazniku pa se še dodatno zavemo Vsemogočnosti Boga, ko je Marijo Devico s telesom in dušo vzel v nebo. Tudi domžalska cerkev na hribčku na Goričici je posvečena Marijinemu Vnebovzetju, zato nam je to praznovanje še toliko bliže.Letos smo Marijino Vnebovzetje slavili na poseben način. Slovesne svete maše so se vrstile čez ves dan in praznik smo tradicionalno sklenili z večerno sveto mašo, ki je bila slovesna, saj smo imeli hkrati še ponovitev nove maše Matjaža Vente, ki je bil pri nas kot diakon na praksi. Matjaž Venta je ponovitev nove maše izpeljal odlično, ob njem pa sta somaševala še mag. Klemen Svetelj, župnik Župnije Domžale ter duhovni pomočnik v župniji Domžale Andrej Svete. Večerna sveta maša je bila res slovesna, saj so se je udeležile poleg množice vernikov iz Domžal in Doba še narodne noše in skavti, za Marijine pesmi, ki so se prepevale skozi celo mašo pa so poskrbeli pevke in pevci Cerkvenega mešanega pevskega zbora Župnije Domžale. V uvodu v ponovitev nove maše sta člana družinske kateheze v imenu župnije Domžale novomašniku prebrala dobrodošlico in mu izročila darilo. Ob koncu svete maše je Matjaž Venta vsem podelil novomašniški blagoslov.
Po maši smo imeli zunaj še manjšo pogostitev in priložnost za srečanje z novomašnikom, zato so bile gospodinje naprošene za pecivo, možakarji pa za pijačo. Na novem trgu pred Rupnikovim mozaikom, ki ponazarja Jezusa, kako iz vode dela vino, so se na mizah ponujale dišeče domače dobrote in osvežilne pijače, se nas je veliko ustavilo, da smo poklepetali tudi o preživetih počitnicah in v prijetnem druženju doživeli radosten večer ter skupaj praznovali in se poveselili z novomašnikom. Tudi pelo se je ob pomoči pevskega zbora, kjer so novomašniku pevke in pevci izročili darilo, saj so skupaj, ko je bil diakon, veliko sodelovali. Pri vseh svetih mašah smo obnovili posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji. Ob koncu vseh svetih maš pa smo imeli tudi ofer – darovanje za gospodarske potrebe naše župnije.
15. avgust je za Domžalsko župnijo velik dan. Praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja, ko se sicer spominjamo trenutka Marijine smrti tu na zemlji ter njenega vnebovzetja. Velika je njena vloga v zgodovini človeštva, kot Kristusovo mater jo je Bog ob njeni smrti vzel k sebi v nebo. Tako se je zaključila njena zemeljska pot, a nam kot nebeška Mati ostaja blizu tudi še po smrti. Skrivnosti Marijinega vnebovzetja je posvečena naša župnijska cerkev. Marijin prehod v nebesa lepo prikazuje oltarna slika nad glavnim oltarjem, kjer so apostoli zbrani okoli umirajoče Marije, njej pa so že odprta vrata v nebesa. Marija je bila vedno blizu našemu narodu, zato smo ob njenem prazniku še posebej povabljeni, da se skupaj posvetimo in izročimo Mariji. Škof Gregorij Rožman je leta 1943 ljubljansko škofijo in ves slovenski narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu srcu in tako so nas slovenski škofje povabili, da to posvetitev obnovimo in iz nje živimo. Na praznični dan smo pri vseh svetih mašah posvetitev Mariji obnovili in jo prosili za varstvo.
Matjaž Venta, novomašnik, je nekdanji novinar, učitelj in receptor ter še marsikaj, pri 44 letih pa je bil letos posvečen v duhovnika. Po katerih ovinkih ga je Bog vodil prej in kako svoje poslanstvo vidi zdaj? “Gospod je odpiral moje srce za neko drugo možnost,” pravi novomašnik. Matjaž Venta se je preizkusil v različnih poklicih, a na koncu je zmagal Gospod. Odraščal je s starši ter starejšo in mlajšo sestro. Ocenjuje, da je bila njegova družina verna, ne pa toliko tradicionalna. V srce se mu je vtisnila predvsem srčnost staršev, saj je za njih bila družina vedno svetinja. V družini ni manjkalo niti sproščenosti: spomni se, da so bila obdobja ali čas ob kosilu, ko so se toliko smejali, da so morali nehati jesti. Bilo je veliko sproščenosti, hkrati pa tudi rasti. Vsaka družina se sooča z lepimi trenutki in s praznovanji ter tudi s tem, da rastemo in se oblikujemo. Družina je bila povezana z Marijinim svetiščem na Brezjah. Tam so se starši tudi poročili. Matjaž je vedno čutil tudi Marijino prisotnost, njeno roko in varstvo. Pobožnost je vanj zasejala tudi babica, pri kateri so otroci preživljali počitnice in zvečer skupaj molili. Veliko mu pomeni, da so po njeni smrti iz hiše domov vzeli kipa Srca Jezusovega in sv. Jožefa. Iz družinske tradicije izhaja tudi njegov novomašni križ, saj je bil to novomašni križ babičinega strica, ki je edini znani duhovnik iz rodbine.
Po maturi je Matjaž študiral zgodovino in srbski ter hrvaški jezik. V naslednjih letih je počel veliko stvari: delal je na zavarovalnici, kot učitelj, kot novinar na Valu 202, bil je na šoli evangelizacije v Rimu, uslužbenec Evropskega parlamenta v Bruslju, nazadnje pa je delal kot receptor v Kristalni palači. Razmišljal je, da bi še šel v tujino, a mu je bila služba na recepciji všeč, ker je imel dobro ekipo in tudi proste vikende, med katerimi je lahko sodeloval s Skupnostjo Emanuel. Prek vsega tega mu je Gospod dal različne izkušnje, ki mu bodo tudi sedaj prišle prav. Pomemben dogodek je bila tudi selitev. Ko je moral zamenjati stanovanje, ni imel ustrezne nastanitve, zato se je nameraval prehodno vrniti domov. Med vožnjo v službo z že napakiranim avtom pa ga je poklical sošolec iz osnovne šole – župnik na Dobu Jure Ferlež in ga povabil, da se preseli k njemu. Po službi je tako odšel na Dob. Čas, ki ga je preživel na Dobu, se mu zdi lep, hkrati sta lepa tudi prijateljstvo in podpora, ki ju ima sedaj kot novomašnik tamkajšnje župnije. Zanimivo je, da je novomašnik celo starejši od župnika Jureta Ferleža, ki je kakšen teden mlajši.
Za novomašno geslo si je Matjaž izbral besede preroka Izaije: “Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog.” Razume jih v smislu Božjega veselja nad vsakim, “da bi tudi mi vstopali v njegovo veselje nad vsakim življenjem od začetka do konca, z edinstvenostjo vsakega izmed nas”. Hkrati v njih razbira, da je Kristus ženin, ki se veseli Cerkve kot svoje neveste, da bi ob koncu tudi vse nas zbral ob sebi. “Služiti Kristusu je lepo, ker vem, da sem božji sin, ljubljen od Boga in lahko to življenje podarjam naprej,” svoje pričevanje podčrta Matjaž.
Novomašniku Matjažu Venti želimo v imenu Župnije Domžale veliko dobrega udejstvovanja med verniki ne glede v katero župnijo bo šel v nadaljnji poti.
V petek, 16. 8., goduje sv. Rok, spokornik. Večerno sveto mašo bomo imeli v kapelici zunaj pred cerkvijo. Lepo vabljeni, da se skupaj priporočimo sv. Roku za varstvo pred boleznimi.
Prihodnja nedelja bo 20. navadna nedelja med letom, goduje sv. Helena, cesarica in mati cesarja Konstantina. Sv. Helena je običajno upodobljena s križem, saj je ona tista, ki je iskala in našla ostanke križa, na katerega je bil pribit Jezus Kristus.
Avtor: Miro Pivar, foto, video; Miro Pivar
