Nadškof dr. Mitja Leskovar, apostolski nuncij v Republiki Kongo, daroval mašo v domžalski cerkvi

Na 14. navadno nedeljo med letom – nedeljo Slovencev po svetu, 6. julija 2025 – je sveto mašo ob 10. uri daroval nadškof dr. Mitja Leskovar, ki je bil pred tridesetimi leti v domžalsko cerkev Marije Vnebovzete poslan za kaplana, tokrat pa je daroval sveto mašo kot apostolski nuncij v Republiki Kongo. 

»Dragi bratje in sestre, ob začetku te svete maše bi se najprej rad zahvalil gospodu župniku za povabilo. Pred tridesetimi leti sem prišel sem kot novomašnik in kaplan. Danes sem zopet z veseljem tukaj z vami, da bomo skupaj obhajali svete skrivnosti naše vere in se krepili ob Božji besedi, ki jo bomo poslušali,« je v uvodu dejal nadškof msgr. dr. Mitja Leskovar, apostolski nuncij v Republiki Kongo. Sveto mašo je kot vedno začel cerkveni mešani pevski zbor Župnije Domžale pod vodstvom dirigenta Martina Kozjeka in organista Anžeta Kozjeka, v uvod v sveto mašo pa so zapeli pesem našega dolgoletnega župnika in skladatelja Matije Tomca – Sveta Ciril in Metod, ki jo je napisal in uglasbil leta 1969 ob 1100-letnici smrti svetega Cirila. Brata Sveta Ciril in Metod sta god praznovala v soboto, 5. julija 2025. Z nadškofom msgr. dr. Mitjem Leskovarjem sta somaševala domžalski župnik mag. Klemen Svetelj in duhovni pomočnik Andrej Svete, ki se je vrnil med nas po operaciji. 

Zanimiva je bila današnja pridiga in premišljevanje o Božji besedi. Zamislimo si, da gre en očka skupaj s svojo hčerko kupovati poceni novo čelado za na kolo. Pridete v trgovino, si pogledata razne modele in se potem še posvetujeta s prodajalcem, ki pravi: “Ja, tale model čelade se mi zdi pa najbolj pravi, se lepo prilega obrazu vaše hčerke. Pa tako lepo barvo ima, da se da zraven še kakršno koli oblačilo, zato vam kar tale model priporočam.” No in sta ga kupila. Pozabila pa sta vprašati, kako je pa z varnostjo te čelade. Koliko je res trdna, da ni kakšna poceni kitajska roba, ki se bo hitro razbila in ne bo prav zaščitila glave, če bi naša kolesarka padla. O tem se sploh niso pogovarjali, so kar pozabili na to. V zvezi s to zgodbo je dr. Mitja Leskovar dejal: »Zakaj pripovedujem tole zgodbico, bomo razumeli malo kasneje. V današnjem Evangeliju Jezus pošlje 72 učencev v mesta, kamor je sam hotel priti. Lahko rečemo, da je razposlal prve misijonarje. In ob tem dogodku mi pride na misel delo  misijonarjev v Kongu, kjer sam službujem zadnje leto dni kot apostolski nuncij. Pred kakšnimi 160 leti, ko je bila to belgijska kolonija, je prišlo veliko Belgijskih misijonarjev, pa potem še drugih. Že prej morda posamezni misijonarji, ampak glavno misijonsko delo se je začelo pred približno 160 leti. V tem času je v Kongu cerkev zrasla. Danes se lahko veselimo, tako kot se je 72 učencev veselilo raznih uspehov pri svojem misijonskem delu. Kongo je velika dežela, velika je za približno 100 Slovenij, več kot 4 tisoč škofijskih duhovnikov, pa še več kot tisoč redovnih duhovnikov. Cerkve so razsejane po vsej deželi. Duhovnih poklicev in tudi redovniškega življenja ne manjka. Na tisoče deklet in žena se je odločilo Gospodu  služiti v redovnem življenju. Lepo je videti polna semenišča. Ja, letos imamo v Sloveniji samo dva novomašnika. Bogu hvala za dva, no, če bi jih bilo pa 20, bi bilo pa boljše, kajne? V Kongu so semenišča polna. Pred nekaj meseci me je en škof povabil, da sem prišel posvetit njegove novomašnike v njegovi škofiji. Sedem fantov je prejelo red mašniškega posvečenja, samo za eno škofijo. Vseh škofij je v Kongu 48. Nekatere so tako velike kot cela Slovenija in ceste precej slabe. Tako da je za škofe delo kar naporno. Obiskati vse župnije je kar velik projekt, če temu tako rečemo. Kakorkoli že, semenišča so polna in škof mi je celo potožil, da ne more sprejeti vseh fantov v semenišče, ker nima denarja, da bi jih potem celo leto nahranil. Lepo je in veselo je videti in slišati, da je cerkev tako dejavna, dejavna pa je tudi na področju šolstva in zdravstva. Približno polovico šol v vsej deželi je katoliških. No, slaba novica je, da država ne more poskrbeti za dovolj šol, dobra novica pa je, da se je cerkev, da so se kristjani zavzeli in tako rekoč, bi rekel, zapolnili to vrzel. Nekaj podobnega je tudi z zdravstvenimi ustanovami. Včasih samo majhna ambulanta, včasih majhna klinika  ali pa kar čisto prava bolnišnica z več oddelki. Veliko jih je, ki so jih postavile cerkve, katoliška ali pa tudi še druge cerkve, prisotne v Kongu. Lepo je videti, da so kristjani tam dejavni, da hočejo dobro tudi vsem prebivalcem in se za to potrudijo tudi preko šolstva in zdravstvenih ustanov, kot sem že omenil. Vsega tega je apostolski noviciat v Kongu vesel, seveda. Današnji Evangelij pa nas spomni: Jezus je dejaven. Gledal sem Satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. To pravi tem prvim misijonarjem. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Tudi misijonarje v Kongu, med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev, zlasti lazaristov in še deluje v Kongu ena slovenska redovnica, se lahko veselijo, ne samo uspehov njihovega misijonskega delovanja po tolikih letih, ampak tudi desetletjih. Mnogi se teh uspehov veselijo, ja, že z nebes dol, bi rekli. Veselijo pa se lahko ti misijonari tudi, ker so svoje življenje zastavili za Kristusa in za ljudi, ki jih je Jezus hotel odrešiti v svoji cerkvi. Velike žrtve so bile zato potrebne. Takrat še ni bilo raznih cepiv. Veliko misijonarjev, morda tretjino ali še več, jih je umrlo od tropskih bolezni po letu, dveh, ko so prišli v Kongo. Pa so to vedeli, da jih to mora čakati, pa so se vseeno odločili zapustiti varen dom v Belgiji ali kje drugje v Evropi, in se napotili v to daljno deželo. Njihova gorečnost, njihova predanost, njihova pripravljenost na žrtev so obrodili bogate sadove. Bogate sadove tako, da lahko rečemo, da se je pravzaprav poganstvo, sem ter tja ga še nekaj je, vendarle umaknilo svetli krščanski veri, resnicam naše vere in resnici o človekovemu dostojanstvu. Človekovemu dostojanstvu, ker je Božja stvaritev, človekovemu dostojanstvu, ker je po krstu njegovo ime zapisano v nebesih. Vsi ti misijonari se danes lahko veselijo, žive cerkve v Kongu, še bolj pa se lahko veselijo, ker so njihova imena zapisana v nebesih. In tisti, ki so že odšli, se lahko veselijo, ne samo, da je njihovo ime že zapisano v nebesih,  ampak, da so tudi oni zdaj že tam pri svojem gospodu, za katerega so zastavili svoje življenje. Njihov zgled, dragi bratje in sestre, je spodbuda za vse nas. Tudi mi smo poklicani biti misijonari. V našem okolju, v naših družinah najprej, v naših šolah, v našem delovnem okolju, na igrišču, v naši župniji, v našem kraju, povsod, kjer se srečujemo z drugimi. Pa se vrnimo sedaj na tole zgodbo o čeladi, ki je bila izbrana bolj zaradi lepote, kot zaradi tega, da bi čelada služila zaščiti glave. Lahko bi rekli, da sta tisti očka in tista punčka pozabila na najpomembnejše, na tisto osrednje, kar je pri čeladi najbolj pomembno. Ali je res kvalitetna, trdna in bo res zaščitila glavo ob padcu. Tudi nam se lahko zgodi, da se veselimo na primer svojih uspehov. Pri delu, v šoli, v lepemu sožitju v družini, ali pa mogoče  proti koncu naše življenjske poti, pravzaprav se morda se kdo tudi veseli lepega in uspešnega življenja. A nevarnost  je, da tukaj pozabimo na najpomembnejše, na tisto osrednje, za kar gre. Jezus pravi svojim učencem, ne veselite se nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. To, dragi brati in sestre, je vir našega veselja, tudi druge stvari. Seveda smo veseli mnogih zemeljskih stvari, mnogih lepih odnosov, mnogih uspehov, zdravja in še česa. Ne pozabimo pa, da je največje veselje vredno dejstvo, da je bilo pri krstu naše imen zapisano v nebesih. Zato, dragi brati in sestre, se trudimo, da bi živeli vrednote tega poklica in tega dejstva, da je naše imen že zapisano v nebesih. Živimo tako, da to naše ime iz nebes ne bo nikdar izpisano, ampak, da bomo po Božji milosti dosegli večno srečo pri Gospodu, skupaj z vsemi tistimi, ki so nam in drugim oznanili Evangelij. V začetku smo slišali pesem na čast Svetima bratoma Cirilu in Metodu, ki sta med našimi predniki širila veselo oznanilo Evangelija. Včeraj je bil njun praznik, zato še danes odmeva pesem tema Svetima Apostoloma Slovanov v čast. Priporočimo se njima in obenem sklenimo, da bomo tudi sami,  tako kot gospod želi, misijonarji, veselega oznanila, povsod, kjer smo, med vsemi, s katerimi se srečujemo. Amen.«

Življenjepis msgr. dr. Mitja Leskovarja 

Dr. Mitja Leskovar se je rodil 3. januarja 1970 v Kranju. Odraščal je na Kokrici pri Kranju. Leta 1989 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po petih letih študija je diplomiral iz teologije in bil posvečen v diakona. 29. junija 1995 je v Ljubljani prejel duhovniško posvečenje in bil imenovan za kaplana župnije Domžale. Po dveh letih je bil poslan na nadaljnji študij v Rim, kjer je leta 1999 pridobil magisterij, dve leti kasneje pa še doktorat iz cerkvenega prava na papeški univerzi Gregoriani. Obenem je opravil izobraževanje za vatikansko diplomatsko službo, ki jo je nastopil leta 2001 na Apostolski nunciaturi v Bangladešu. Leta 2003 je bil prestavljen na Državno tajništvo Svetega sedeža v Vatikanu, kjer je deloval naslednjih enajst let. V istem obdobju je bil tudi pomočnik duhovnega asistenta Bratovščine svetih apostolov Petra in Pavla v Vatikanu ter redni spovednik na eni izmed rimskih župnij.  Leta 2015 je bil imenovan za svetovalca nunciature v Nemčiji, leta 2018 pa je prevzel isto vlogo na nunciaturi v Indiji in Nepalu. V petek, 1. maja 2020, ga je papež Frančišek imenoval za naslovnega nadškofa Beneventa in apostolskega nuncija v Iraku. Papež Frančišek je v torek, 16. aprila 2024, imenoval dosedanjega nuncija v Iraku msgr. Mitjo Leskovarja, naslovnega škofa Beneventa, za apostolskega nuncija v Demokratični republiki Kongo. Poleg maternega jezika dr. Leskovar govori italijansko, angleško, nemško, hrvaško, francosko in špansko. Za škofovsko geslo si je izbral izrek: “Križ je les oziroma drevo življenja”.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar