Dan upora proti okupatorju: Misli ob prazniku

Ko je bila epidemija in se nismo mogli družiti, smo se v treh Krajevnih organizacijah Zveze borcev za vrednote NOB Občine Domžale Simona Jenka, Venclja Perka in Slavka Šlandra odločili, da se bomo spominjali težkih preteklih dogodkov tako, da položimo vence ob osrednjih spomenikih, z besedo in pesmijo pa počastimo padle in umrle za svobodo. Tako je bilo tudi na predvečer praznika v soboto, 26. aprila. 2025.

Ne potrebujemo velikih, zanosnih besed, da bi razumeli, kako je bilo takrat. Želimo pa ohraniti pričevanja in vedenje, kako je prišlo do grozne vojne in zakaj so se svobodoljubi na slovenskem in evropskem prostoru silovito upirali. Zgodovinarji že dolgo vedo, kako je bilo v dvajsetih letih preteklega, krvavega stoletja.

V Puli je 22. februarja 1922 bodoči duce, Mussolini, rekel tole: »Ko se srečamo s takšno raso kot je slovanska – manjvredna in barbarska – , ne smemo proti njej igrati politike sladkorčkov, ampak politiko palice (…). Ne bojimo se več žrtev (…) Meje morajo potekati na Brennerju, Snežniku, na Dinarskem gorstvu(…). Mislim da se sme z vso lahkoto žrtvovati 500 000  barbarskih Slovanov za 50 000 Italijanov.« Bodoči firer pa je v pogovoru s knezom E. R. Stahrembergom leta 1928 izjavil: »Habsburžanom in avstrijskemu plemstvu najbolj zamerim, da v več kot 500 letih niso mogli ponemčiti tistih nekaj kilometrov od Alp do Jadrana, da tako Nemci niso prišli do Trsta, ki bi moral biti nemška luka.« Sile Osi so leto in pol po izbruhu druge svetovne vojne, 6. aprila 1941, napadle Jugoslavijo in jo razkosale v skladu s svojimi ozemeljskimi apetiti, posebej slovensko ozemlje… Gorenjska in Štajerska sta bili podrejeni civilnim oblastem v Celovcu in Gradcu, kar de facto pomeni, da sta bili vključeni v Tretji rajh… Ko se je na Štajerskem Gorenjskem, pa tudi na Koroškem – edini pokrajini rajha, ki je poznala odporniško gibanje  – razširila OF, so nemške oblasti nastopile proti partizanom z vso odločnostjo. Skušale so jih osamiti, zato so še okrepile teror nad civilnim prebivalstvom: okrog 15 000 ljudi, ki so bili osumljeni sodelovanja z »banditi«, so odpeljale na prisilno delo v Nemčijo, jih deportirale v zloglasna koncentracijska taborišča, ali jih podvrgle krvavim represalijami in mučenju. V Begunjah, Mariboru, Celju, na Ptuju in drugod so organizirale preiskovalne zapore, skozi katere je šlo okrog 40 000 osumljencev. Od teh jih je bilo ustreljenih 2860, večinoma brez sodnega postopka, s preprostim birokratskim ukrepom… (Pirjevec, J., 2007).

Ko prebiramo te zgodovinske zapise, se je mlajšim zelo težko vživeti v tisti čas trpljenja, upora in osvobodilnega boja, ki so ga priznali tudi zavezniki. Povezali so se tudi v edinstveni osvobodilni akciji, imenovani Vranov let (BBC je posnel o tem dokumentarec).

Zadnji dan avgusta 1944 je tretji bataljon brigade Ljuba Šercerja iz sestava 14. divizije slovenske partizanske vojske pri železniški postaji Ruta v Dravski dolini osvobodil 84 avstralskih, britanskih in novozelandskih vojnih ujetnikov. Rešene ujetnike so partizani ob pomoči lokalnega, pretežno kmečkega prebivalstva – ti so ubežnikom za ceno svojih življenj in imetja ponudili hrano in zatočišče -, vodili iz Ožbalta v težkih razmerah čez okupirano ozemlje. 9. septembra so skupino v Spodnji Slivni, v bližini današnjega geometričnega središča Slovenije, izročili Kamniško-zasavskemu odredu, ta pa jo je na območju »partizanskega koridorja« pri Litiji s čolni prepeljal čez Savo in ji zagotovil spremstvo do Semiča. Prehodili so vse skupaj 273 kilometrov dolgo pot do partizanskega letališča Otok pri Metliki, od koder so 18. septembra poleteli z letali Dacota DC-3 v zavezniško bazo Bari v Italiji.  Eden izmed ujetnikov, Avstralec Ralph Churches, je o tem napisal knjigo z naslovom “Vranov let v svobodo”. Do konca življenja leta 2014 je vsako leto 31. avgusta doma pripravil slavnostno kosilo in odprl penino v čast osvoboditeljem – partizanom s Pohorja, je na slovesnosti leta 2014 povedal Raphov sin Niel Churches. (https://365.rtvslo.si/arhiv/poglobljeno/174895728)

Zakaj sem se odločila napisati nekaj prav o tem herojskem reševanju?! Pomislimo: če ne bi bilo partizanov in vseh ljudi,– teh anonimnih podpornikov je bilo več sto -, ki so na terenu v največji tajnosti vodili ljudi čez celo slovensko ozemlje, tudi v zaledju Domžal, po diagonali od severovzhoda do jugovzhoda, zavezniški vojaki nikoli ne bi prišli do doma… Slovenci pa ne bi nikoli osvobodili domovine, še posebej Primorske ne, s katero so po vojni zavezniki spet hoteli barantati. Zato ostanimo ponosni na naše prednike, ki so se borili za svobodo, zgradili domovino, pa tudi na vse tiste, ki so nam omogočili osamosvojitev in ohranjali mir do današnjih dni.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, predsednica KO ZB S. Jenka