Cvetna nedelja: sveta maša v cerkvi Marije Vnebovzete v Domžalah

Miro Pivar 29. marec, 2026

1.812 Minuta za branje

Cvetna nedelja je ena najlepših nedelj v letu – ima veliko sporočilno moč in čudovito zunanjost. Na ta dan je lepo opazovati kristjane, ki se pražnje oblečeni in ozaljšani z butaricami zbirajo pri maši. Letošnjo Cvetno nedeljo praznujemo 29. marca 2026. Cvetna nedelja je praznična – tega dne se spominjamo Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Takrat so Gospoda pozdravljali z oljčnimi vejami. Nekaj dni pozneje pa so že kričali »Križajte ga«.

Cvetna nedelja je začetek velikega tedna, najpomembnejšega tedna v letu. Blagoslovi zelenja so potekali po vseh slovenskih cerkvah. Tudi domžalski farani so se ob zvonjenju cerkvenih zvonov, ki so vabili, ter pesmih cerkvenega Mešanega pevskega zbora župnije Domžale, zbrali na ploščadi pred mozaikom, kjer je župnik mag. Klemen Svetelj blagoslovil zelenje in cvetje, povezane v butarice ter oljčne vejice, duhovni pomočnik Andrej Svete pa je prebral evangelij. Po obredu so se verniki v procesiji odpravili v cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer se je nadaljevala sveta maša. Na cvetno nedeljo smo v naši župniji pri vsaki sveti maši slovesno vstopili v skrivnosti velikega tedna. Pri jutranji maši pa so nas tudi sončni žarki pospremili pri blagoslovu cvetja, zelenja in butaric, ki smo jih prinesli farani k blagoslovu. Na cvetno nedeljo se namesto pridige posluša Kristusov pasijon, zapis Jezusovega trpljenja in smrti, ki nam opiše Jezusovo trpljenje s končnim delom, ko se znova in znova zavemo, da gre za največjo zmago življenja. Veselju prihoda v Jeruzalem sledi zadnja večerja, izdaja in Pilat, ki Jezusa izroči množici, ki ga je pred časom tako bučno pozdravljala. Zdaj iz njihovih ust kriči: »Križaj ga!« in tako sledi težka in dolga pot na Kalvarijo, kjer Jezus, prebičan in zapljuvan, doživlja zapuščenost od svojega Očeta. »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo«. Nato izdihne. In tretji dan pokaže, da je močnejši od smrti.

Cvetna nedelja, polno zelenja, barv. Pomlad se prebuja, nas navdihuje z začetkom novega življenja. Vse, kar mladike potrebujejo, imajo v naravi pripravljeno od Stvarnika. Tako tudi mi. Prejeli smo krst, obhajilo, Svetega duha, vsako nedeljo prejemamo sveto obhajilo in božji blagoslov. Potrebujemo še kaj? Nas tisto več obremenjuje in zato težje verujemo, da imamo vse? Tudi če nam gre težko, nam preizkušnje ukrivljajo telo in duha, pa vendar, tu je Sveti duh pomočnik in tolažnik. Pa še kakšnega Simona iz Cirene nam Gospod pošlje na pomoč. Res pa je, da smo le težko dovolj ponižni, skromni in sprejmemo pomočnika. Morda nas je sram, ali pa je po kotih duše še ostala koprena napuha. Bog nam je dal luči s svojimi zakramenti, toda sedaj ta luč osvetljuje tudi naše slabosti, katere si moramo priznati, jih obžalovati in položiti Gospodu pred noge. Daroval se je zame, zate, zanj. Smo se dolžni tudi mi darovati? Gospod je učencem (saj sem tudi jaz njegov učenec, kajne?) naročil, naj obhajajo svete skrivnosti v njegov spomin. S trpljenjem je prenovil svet. Sem prenovil jaz sebe?