Na Gregorjevo spuščali lučke po Pšati v Trzinu

V sredo, 11. marca 2015, ob 17.30 uri je bilo za Osnovno šolo Trzin ob Pšati nadvse živahno. Turistično društvo Kanja in Osnovna šola Trzin sta organizirala spuščanje lučk, tako imenovanih Gregorčkov, po tem, danes pohlevnem potoku, ki pa v večjih deževjih pokaže tudi svoje ostre zobe. Otroci so "Gregorčke" izdelovali v vrtcu, precej pa tudi doma.

V kulturnem programu so nastopili otroci iz Trzinskega vrtca ter Trzinske šole, ki so obiskovalcem deklamirali nekaj pesmic, ter zaigrali na harmoniko, violino, kitaro ter piščal. Nato se je dogajanje preselilo na provizorično brv, ki so jo postavili čez potok Pšata. Po glavnem mostu je velika množica staršev z otroci šla na drugo stran potoka, prišli so do brvi, ter skupaj družinsko spustili Gregorčke, na katerih so že prej prižgali svečke, ter se vrnili na desni breg. Gregorčke je hitro tekoča voda kar hitro odnesla po svojem toku. Bilo je polno smeha, izrečenih želja za plavajočimi lučkami, pa tudi kakšen jok otroka se je slišal, saj je hotel svojo ladjico nazaj. Pri spuščanju pa so sodelovali tudi gasilci, ki so pomagali družinam na bregovih ter ob potoku, kjer so reševali nasedle ladjice ter jih odrivali v vodo, da jih je tok ponesel naprej.

"Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala… `Čuješ živ-živ?´…" Znani verzi Otona Župančiča iz pesmi Duma, ki so ugledali luč sveta leta 1908 v pesniški zbirki Samogovori, govorijo o Gregorjevem, ki goduje 12. marca, ko se po ljudskem izročilu ženijo ptički . Na ta dan je po cerkvenem koledarju včasih godoval papež Gregor I. Veliki, ki je bil papež od leta 590 pa do 604 in je do spremembe koledarja v 16. stoletju, sovpadal s prvim pomladanskim dnem. Po starem julijanskem koledarju je sv. Gregor godoval na prvi pomladanski dan. Z novim gregorijanskim koledarjem se mu je god pomaknil nazaj. V zavesti ljudi pa se je praznik vseeno ohranil kot začetek pomladi. Dnevi postajajo vse daljši, sončni žarki imajo vedno večjo moč, pa tudi rastline se začno prebujati po zimskem mirovanju, da o pticah, ki s temi toplejšimi dnevi začnejo bolj peti ter si začnejo neumorno iskati partnerje, ne govorimo.

"Na predvečer sv. Gregorja o zdrave Mariji napravijo fantje na malo diljco nekoliko smole, jo zažgejo ter jo na vodo postavijo, da goreča odplava. To je slika pregovora: "Sv. Gregor luč v vodo verže", ker od zdaj pa do sv. Mihaela, ki goduje 29. septembra čevljarji, krojači in muškre, ki po šterah šivat hodijo, ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi, od jutra do večera. Sv. Gregorja štejejo v naših krajih za pervi pomladanski dan," se glasi poročilo učitelja Josipa Levičnika iz Železnikov, ki opisuje dogajanje na predvečer Gregorjevega leta 1854. Prvotno je to poročilo bilo objavljeno v časopisu Šolski prijatelj.

Gregorjevi običaji na Gorenjskem so zelo zanimivi.
Navada je bila na večer pred Gregorjevim spuščati t. i. barčice v vaškem potoku. S simbolnim tako imenovanim "metom luči v vodo" so naznanili konec dela ob svečah, oljenkah in petrolejkah, saj je bil dan že tako dolg, da so lahko delali pri dnevni svetlobi. Takrat še o elektriki ni bilo ne duha ne sluha. Navada se je razvila v krajih z dolgoletno obrtniško tradicijo kot so v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih, kjer je prevladovalo kovaštvo, žebljarstvo in železarstvo, v Tržiču, kjer so imeli močno razvito čevljarstvo in še v nekaterih drugih manjših krajih. Voda in ogenj predstavljata dva nasprotna elementa, ki sta simbola železarstva. Barčice, ki jih v novejšem času imenujejo tudi gregorčki, so bile v preteklosti izdelane iz preprostih materialov, dostopnih obrtniškim vajencem v delavnicah. Sestavljene so bile iz podlage, ki je plavala na vodi, običajno iz deske ali pa kar iz starega peharja. Na podlago so dali v olje namočene lesene oblance, ki so dobro goreli. Namesto oblancev so uporabljali tudi sveče, ki so bile pritrjene na deščice, ponekod pa naj bi spuščali tudi lesena obuvala – cokle, prav tako okrašene s svečami.

In kdaj naj bi imeli torej ptički svatbo? Na Gregorjevo se ptički ženijo, to pa ni povsem točno, saj se ženijo tudi na Vincencija, ki goduje 22. 1., zato pravijo koroški Rožani "K šent Cenovem se tice ženijo", na Gorenjskem pa, da imajo "ta dan ptiči ofcet", ptički pa se ženijo tudi na valentinovo, ki goduje 14. februarja. Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.

Sveti Gregor pozdravlja sonce in pomlad, zato Sveti Gregor pomeni preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači pa so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo. V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer Gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim "oblanjem" ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili. Simbolično spuščanje ladjic po vodi so poznali tudi drugod po Gorenjskem, denimo v Tacnu, Domžalah in Cerkljah. Zadnje desetletje se ta šega prenaša v mestna in primestna okolja, tudi v Mengeš in Ljubljano, ter s tem pridobiva zgolj pomen pomladanske šege. Da bi voda odnesla vse slabo, skrbi in zimo, so "Gregorčke" med drugim spuščali tudi po Pšati v Trzinu.