Mestni kino Domžale praznuje 10. obletnico delovanja

Prve filmske projekcije so v svetu začeli vrteti koncem devetnajstega stoletja, kmalu po letu 1900 pa so se v zahodnih državah kot so Francija, Anglija in ZDA že začeli pojavljati prvi stalni kinematografi, ki so hitro postali konkurenca gledališču in operi. Nemi film, ki je bil takrat edini filmski izraz, so najpogosteje spremljali pianisti, včasih tudi orkestri. Prvi slovenski celovečerni nemi film V kraljestvu zlatoroga je bil posnet leta 1931, za prvi celovečerni zvočni film pa velja Na svoji zemji iz leta 1948.

Ob deseti obletnici Mestnega kina Domžale je v soboto, 19. oktobra 2019, potekala slovesnost, na kateri je o kinu v Domžalah iz preteklosti do sedanjosti spregovorila direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale Cveta Zalokar, programski vodja Mestnega kina Domžale Jure Matičič pa je v orisal pot desetih let mestnega kina.

Po dolgoletni filmski »suši« v Domžalah se je pred desetimi leti tedanji direktor Milan Marinič zavzel, da je leta 2009 ponovno oživel kino v Domžalah. Skupaj z Juretom Matičičem sta začela v Kulturnem domu Franca Bernika s predvajanjem  filmov, v desetih letih pa so predvajali okoli 5.000 projekcij, od tega 1.700 različnih filmov, ki si jih je ogledalo 225.000  gledalcev.

Leta 1986 je Kulturna skupnost Domžale v sklopu kompleksa SPB zgradila novo kino dvorano, ki je takrat veljala 120 milijonov dinarjev. Delovna organizacija Kinematografi Domžale se je združila z Ljubljanskimi kinematografi, ki so prevzeli upravljanje dvorane in prispevali za tehnično opremo, ki je bila v tistem času ena najsodobnejših v Jugoslaviji. Pod okvir Ljubljanskih kinematografov sta prešli tudi kino dvorani v Mengšu in Radomljah, za kateri pa kmalu ni bilo več interesa, deloma zaradi dotrajane opreme, deloma pa tudi zaradi slabega obiska. Ob odprtju 27. novembra, ki je sovpadala s 60-letnico kina in 40-letnico neprekinjenega delovanja kina v Domžalah, so premierno predvajali slovenski film Heretik, v dvorani pa so poleg predvajanja popularnih ameriških filmov vodili tudi akcije kakršna je bila Pula po Puli ter Minifest, ki so predstavljale osnutek organiziranega in urejenega filmskega gledališča, ki pa ga Domžale tudi v tistem času niso dobile.

Direktorica Cveta Zalokar je v svojem nagovoru dejala, da ima kino tudi v Domžalah dolgoletno tradicijo. Leta 1925 se je v telovadnem društvu Sokol pojavila želja in potreba, da bi tudi v Domžalah dobili prvi kino. Že naslednje leto so ustanovili kino odsek z nalogo, da čimprej poskrbi za redne kino predstave. Sprva so k sodelovanju povabili potujočega zasebnika, ki je posedoval ustrezne naprave za predvajanje, v letu 1927 pa so se že odločili za nakup lastnih naprav za predvajanje filmov. Kino se je tako uspešno pridružil ostalim dejavnostim v Sokolskem domu, ki je bil poleg Društvenega doma, v katerem sedimo danes, središče družabnega življenja v Domžalah.

Takrat so zapisali: »Uresničuje naj se zdrava, kulturna, idejno svobodna politika, tista, ki je ob filmu in s filmov nosilec duhovnga poglabljanja vseh gledalcev. Slovenski film ni trgovina, niti obrt, industrija; slovenski film je kultura in to kulturo bomo v novem kinu razvjali.« Kino dvorana v SPB-ju je delovala slabih petnajst let. V tem času so njeni upravitelji, Ljubljanski kinematografi, postali zasebno podjetje. Ob izgradnji multipleksa Kolosej v Ljubljani je dvorano v Domžalah doletela podobna usoda kot številne druge dvorane v Ljubljani in okolici – postale so odveč in Domžale so bile celo desetletje brez kina. Še danes obžaluje, da so, potem ko so novo dvorano prevzeli Ljubljanski kinematografi, to tako hitro zaprli. Zalokarjeva se spomni gradnje in zaprtja dvorane, pa tudi čudnega lastninjenja. Povedala je, da ko je bila v času, ko je bila izvoljena za županjo, dvorana že izgubljena, saj je pogodba o prenosu lastništva, ki jo je izpeljal takratni Izvršni svet Občine Domžale, čudežno izginila in je še do danes niso našli.

Sama si je ves čas županovanja, enako kot sedanji župan Toni Dragar, močno prizadevala, da bi jo dobili nazaj. A so jim jo Ljubljanski kinematografi v odkup ponujali po tako zasoljeni ceni, da bi bilo ceneje zgraditi novo. Zato dvorana v SPB-ju še vedno sameva in propada, Domžalčani pa so medtem polno desetletje pogrešali svoj kino in se niso mogli navaditi niti na brezplačne avtobusne prevoze do Koloseja. Zato tudi danes še vedno raje obiskujejo izbran program Mestnega kina Domžale in upajo, da bodo nekoč znova dobili tudi nov kulturni hram, kakršnega si zaslužijo tako ustvarjalci kot gledalci, ki jih morajo zdaj ob posameznih dogodkih zaradi preskromnega števila sedežev celo odslavljati.

Jure Matičič pa je v svojem nagovoru dejal, da se je letu 2009  Kulturni dom Franca Bernika zaradi nerešljive situacije s kino dvorano v kompleksu SPB, odločil oživiti kino dejavnost v Domžalah in svojim kulturnim programom dodati tudi filmske vsebine. Nastal je je Mestni kino Domžale, ki je v občino zopet vrnil filmski utrip, kakršen je nekoč v dvorani Društvenega doma že bil. Mestni kino Domžale predvaja predvsem umetniški, avtorski in kvalitetni film, na kratko »art« program, programsko pa se dotakne tudi boljših izdelkov ameriških studijev. V dveh letih delovanja se je novi domžalski kino tudi v širšem slovenskem prostoru uveljavil kot eden od pomembnejših mestnih kinematografov, ki se dokazuje s skrbno izbranim programom, retrospektivami in filmskim abonmajem, ki pregleduje filmske klasike in filme, ki so zaznamovali festivalska platna v zadnjem desetletju. Zadnja leta pa so začeli tudi s premierami filmov ter pogovori po filmu s filmskimi ustvarjalci in igralci, kar je navdušilo marsikaterega gledalca. V namen filmskih projekcij so Tomčevo dvorano znova preuredili, opremili s 35mm in digitalnim kino projektorjem in ustrezno tonsko opremo, za kar se Občini Domžale iskreno zahvaljujejo za vso pomoč. V kinu se vrši povprečno 600 filmskih projekcij letno, v letu 2016 pa si je filme ogledalo največ gledalcev, bilo jih je 30.000. Že pet leta pa filme v poletnem času predvajajo tudi v Češminovem parku in zadnje dve leti tudi na domžalskem kopališču.

Ob tej priložnosti sta direktorica Cveta Zalokar ter programski vodja Jure Matičič najzaslužnejšim za začetek Mestnega kina Domžale pred desetimi leti, podelila v zahvalo domžalske slamnike. Vsem, ki delujejo iz ozadja, da projekcije tečejo kot po »maslu« pa sta se poimensko zahvalila. Po orisu zgodovine Mestnega kina Domžale pa so si obiskovalci ogledali odličen film Coming sans.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar