Kristina Galun: “V knjigah obstaja pot, ki nam pomaga iz marsikakšne težave v našem življenju”

Kristino Galun pozna veliko občank in občanov občine Lukovica, predvsem tisti, ki so si izposojali knjige v krajevni knjižnici Dr. Jakoba Zupana v Šentvidu pri Lukovici. Čeprav prihaja Kristina iz Komende, je bil dolgo časa njen drugi in na trenutke tudi prvi dom v Šentvidu, kjer je bila kar 15 let vodja enote. Zadnji dve leti deluje v osrednji enoti v Knjižnici Domžale, kjer je vodja oddelka za odrasle in strokovne službe. V času svojega delovanja je dodobra spoznala dolino Črnega grabna tako prek literature, ki je predstavlja pomemben del njenega življenja, kot tudi preko odkrivanja čudovitih kotičkov in spoznavanja narave.

Imate veliko veselje do domoznanstva, kaj je tisto, kar vas najbolj pritegne?

Domoznanostvo je posebna veja v knjižnici, ki preučuje zgodovino naših krajev. Izjemno hvaležna sem, ker imam pri tem veliko podporo vodstva, in sicer direktorice Barbare Zupanc Oberwalder, ki se zaveda, da stare zgodbe ljudi izjemno pritegnejo. Obenem je njimi tudi veliko dela, in sicer moraš prepoznati zanimivo zgodbo, najti fotografije, prositi ljudi za dovoljenja, … Na razstavi, ki je potekala v okviru kulturnega praznika v Pungartnikovi domačiji v Lukovici, je bil le del fotografij, ki sestavljajo zgodbo, objavljeno na spletnem portalu Kamra.si z naslovom Grad Brdo pri Lukovici z okolico: po poteh pisatelja Janka Kersnika.

Objavi poglobljene zgodbe ste namenili kar precej časa?

V objavljeno zgodbo je zajeta celotna zgodovina od začetka, predvsem pa se osredotoča na čas, ko je na gradu Brdo še živela vnukinja pisatelja Janka Kersnika Iva Skušek. Poleg fotografij je podala je veliko dragocenih informacij o tem, kako je bilo živeti na gradu, kako je bilo, ko so jih izgnali in iz tega je nastala krasna zgodba, ki ima na spletu tudi zelo veliko ogledov.

Radi raziskujete?

Po naravi sem takšna oseba, da me vse zanima, ne glede na kraj, kjer se nahajam. Rada se poglobim in namenjam veliko svojega prostega časa izletom. Ko grem na izlete, poglobljeno opazujem. Zase bi rekla, da sem človek, ki se zna ustaviti, kajti vsi vemo, da so časi ‘divji’. Takrat se vprašam, kdo je živel tukaj, kaj se je dogajalo v preteklosti in ta tak način se začne raziskovanje ter posledično se lahko rodijo lepe zgodbe.

V 15 letih ste se povsem navadili na tukajšnje okolje. Kako ste doživljali spremembo pred dvema letoma?

Preden sem prišla v Šentvid pri Lukovici nisem imela veliko informacij o teh krajih. Je res, da gre za bolj vaško okolje, v katerem se zelo dobro počutim. Tudi delo v enoti je drugačno v primerjavi z delom v osrednji knjižnici, saj je na podeželju bolj sproščeno vzdušje. Prav tako se z bralci bolj poznamo, o ljudeh veš več, seznanjen si s tem, kaj berejo, kakšno literaturo imajo radi, lahko se jim bolj posvetiš, … Zdi se mi, da ti v takšnem okolju tudi vse precej bolj zleze pod kožo in zato se je bilo precej težko posloviti. Si v stiku z ljudmi, spremljaš odraščajoče otroke, ljudje ti tudi zaupajo kakšne osebne življenjske zgodbe, te kdo preseneti s kakšno pozornostjo in zahvalo, ker si mu dobro svetoval, veliko vsega je bilo v petnajstih letih. Na nek način sem še vedno z enim delom povezana s Šentvidom, ko so imamo kakšna nadomeščanja odsotnosti sodelavcev.

Kaj vas je najbolj presenetilo v tem okolju?

Najbolj me je presenetilo, da je bilo v tukaj v preteklosti tako intenzivno življenje zaradi gradu. Na Brdu je bilo sodišče, davkarija, Janko Kersnik je imel dosti literarnih prijateljev, dosti je bilo intelektualcev, ki so se zbirali v zelo znani Slaparjevi gostilni v Lukovici. Bila je na glavni cesti od Ljubljane do Gradca in veljala za eno najbolj znanih. Ko prebereš vse te stvari, kar ne moreš verjeti, kaj vse je bilo in se je dogajalo v teh krajih. Tukaj je izjemno veliko materiala za obdelat, za predstaviti ljudem, odmakniti iz prašnih polic, da zgodbe oživijo in se ponesejo med ljudi.

Kaj bi po vsem prebranem in doživetem rekli za območje občine Lukovica?

Za Lukovico bi lahko rekla, da je zaspan biser, saj ne pokaže vsega svojega potenciala, ki ga nosi v sebi. Kakšen kraj, ki bi imel takšno zgodovino, kot jo ima dolina Črnega grabna bi iz tega naredil veliko turistično atrakcijo. Ljudje bi bili nad tem navdušeni in se z veseljem vračali, seveda pa ne moremo mimo finančnih sredstev, brez katerih ni nič. Vsekakor bi bilo za razmisliti, saj je ogromno skritega. Tukaj ni bil le Janko Kersnik, ampak tudi drugi. Družina Milčinski hrani ogromno starih fotografij, saj so tukaj preživljali svoja poletja. Na tem področju je izjemno veliko v Krašnji naredila Vera Beguš, o Krašnji je napisala ogromno knjig. Kdo bi drugače vedel, da je ena najplodovitejših slovenskih romanopisk Ilka Vašte, učila v Krašnji.

Je v občini Lukovica kakšen poseben kraj, ki vam veliko pomeni?

Zelo veliko energije ima Gradiško jezero, okolica Gradu Brdo in park, ki ga obdaja. Čeprav je park v zasebni lasti sva se z lastnico Uršo Kersnik dogovorili, da ga lahko obiščem. Bila je zelo prijazna in dovolila, da si ga lahko vsak ogleda, če želi. Nasploh se je lepo peljati čez vasi posejane po hriboviti pokrajini skozi Črni graben.

Slovenci naj bi brali manj. Se strinjate s podatkom?

Pri zadnjih raziskave o bralnih navadah Slovencev nisem seznanjena, kako so v resnici izračunali statistiko. Različne statistike pripravljamo tudi za letno poročilo Knjižnice Domžale, v katerem smo zabeležili podatek, da ima enota v Šentvidu skupaj s potujočo knjižnico več kot 10 tisoč obiska na leto,  v praksi pa sem točno vedela, da si posameznik na eno izkaznico izposodi tudi na primer knjige za staro mamo, otroka, celo soseda, kar pomeni, da ne bere le ena oseba, ampak več. Domžalska knjižnica je s svojimi enotami v samem vrhu v Sloveniji po izposoji, prav tako obisk narašča. Mislim, da je razlogov za optimizem dovolj in obstaja kup prijemov, s katerimi lahko prepričamo ljudi, da vzamejo knjigo v roke. V knjigah je zapisana pot iz marsikakšne težave, s katero se srečujemo v našem življenju.

Kaj občani in občanke Lukovice oziroma člani Knjižnice Domžale najraje berejo?

Mislim, da se ne razlikujejo kaj dosti od drugih. Sem takšna oseba, da se ne čutim, da bi lahko sodila ali ocenjevala, kakšno literaturo kdo bere. Če komu ustreza branje lahke ljubezenske literature, mu je ne oporekam. Vesela sem, da se v Črnem grabnu ljudje pripeljejo v knjižnico iz krajev, ki so na višjih legah in vstopijo v prostor z določenim namenom. Brane so knjige, ki jih dobro promovirajo na strani založnikov, veliko je literature s področja psihologije, zdravja, romanov takšnih in drugačnih. Otroci zelo radi zahajajo v knjižnico, večji problem pa so najstniki. Kljub poplavi različnih tehnologij imajo najmlajši zelo radi knjigo, v knjižnici naredimo ogromno projektov, s katerimi jih spodbujamo. Pravljični palček je bralna značka za predšolske otroke, v zadnji triadi pa berejo večinoma le tisto, kar je najbolj nujno. Trudimo se tudi, da ponudimo bralno značko za odrasle, kjer je literatura malo bolj zahtevna, gre za mehke prijeme, s katerimi spodbujamo kvalitetno branje.

Kakšen je vaš pogled na kulturo?

Kultura je temelj vsake civilizirane družbe. Zdi se mi, da se tega premalo zavedamo. Kultura je namreč marsikaj, niso le pisatelji, pesniki in umetniki. Kultura je tudi to, kako se mi pogovarjamo, kakšne dialoge vzpostavljamo, na kakšen način komuniciramo, koliko smo strpni en do drugega. Tega je zaradi poplave nestrpnosti čutiti vedno manj, vsekakor pa ne gre, da bi človek obupaval. Tudi s pomočjo knjižnic opozarjamo na to, da moramo skrbeti za nivo, ki pritiče razgledanemu, odgovornemu in odraslemu človeku. Takšnemu, ki je odgovoren do drugih in v prvi vrsti do samega sebe. Osebno se mi zdi kulturni praznik nekaj najlepšega in želim si, da bi bila takšna evforija, kot je prisotna za valentinovo, tudi ob Prešernovem dnevu. Na dolgi rok nas bo pokopalo, če ne bomo znali ceniti tega, kar imamo, kar slovenski narod je, kar so umetniki in kulturniki ustvarili. Njihovo mnenje je bilo včasih izjemno cenjeno, pripeljali so nas v samostojno državo, danes pa je malo drugače. Pozdravljam vse kulturne dogodke ne le na Prešernov dan in si želim, da bi se jih ljudje tako veselili kot ostalih potrošniških praznikov.

Kaj vam pomeni knjiga?

Knjiga mi pomeni zavetje, v njej najdem mnogo odgovorov, zaradi katerih mi je lažje preživeti probleme, težave, izzive. Najdem ideje, kako v življenju naprej, moč, energijo. Dobiš vpogled, kako so se drugi ljudje rešili iz kakšnih stisk. Knjigo dojemam kot krasno sopotnico v življenju, ki je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi, če slednji rad bere.

Kdaj ste se začeli navduševati nad knjigami?

Priznam, da kot mlajša nisem bila zelo dobra bralka. V Knjižnico Domžale sem prišla kot študentka in takrat se je nekaj zgodilo. Takrat sem začela hlastati za znanjem in novimi odkritji, ki mi jih knjige lahko ponudijo. Kot bralka bi zase rekla, da sem precej razpršena. To pomeni, da naenkrat berem tudi pet ali šest knjig, predvsem, ko za različne projekte iščeš članke in je to lahko precej zamudno opravilo. Če bi se lotila leposlovja oziroma romana, jih lahko preberem približno tri na mesec, vendar preberem kar dosti knjig tudi v službene namene in to kar traja (smeh).

Katera je vaša najljubša knjiga, ki bi jo izpostavili v zadnjem obdobju?

Zelo priporočam knjige avtorice Elene Ferrante, gre za italijansko avtorico, ki se skriva za tem psevdonimom in kljub prevodu del v več kot 40 jezikov želi ostati neznana. Novembra je izšla četrta knjiga iz Neapeljskega cikla z naslovom O Izgubljeni deklici. Med slovenskimi avtorji rada prebiram Ferija Lainščka, preberem ogromno strokovne literature, veliko o alternativni medicini, psihologiji.

Na odprtju razstave ste zbranim obiskovalcem predstavili japonsko pripovedovanje zgodb s pomočjo slike in besede imenovano kamišibaj. Kje ste dobili idejo?

Ideja ni moja, saj je kamišibaj v Sloveniji priljubljen že več let. V našo knjižnico ga je pripeljala sodelavka Katarina Peterc, ki vodi enoto v Moravčah. Nad kamišibajem nas je navdušila, sama rada slikam in pojem, zato je prišla ideja, da je to morda nekaj, s čimer bi se lahko pokazala svetu. Lahko bi rekla, da še malo skrivam svoje talente. Lahko rečem, da so mi dale knjige pogum, da sem pokazala svetu, kaj nosim v sebi in da to počnem z veseljem.

Pokazali ste, da imate veliko talentov. Ste morda tudi sami kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

Da, to je moja življenjska želja. Zelo globoko mi je od prebranih knjig segla tudi Bronja Žakelj s knjigo Belo se pere na devetdeset. Zgodba se me je dotaknila, ker je avtorica dala vse karte na mizo, sama pa imam zelo rada v življenju iskrenost. Da smo to, kar smo. Da sledimo sebi in smo pristni. Vedno več je otožnih in depresivnih ljudi, posamezniki se bojijo biti to, kar so. Lahko bi rekla, da se nekako treniram v pisanju knjige. Verjetno bo enkrat ugledala luč sveta in iz tega nekaj nastalo.

Avtor: Lea Smrkolj; Foto: Rok Majhenič