Klara Cerar (KlarArt), grafična oblikovalka: “Če si že v vodi, se nauči plavati”

Klaro Cerar iz Jarš pri Domžalah oblikovanje spremlja že vse od srednje šole. Kljub temu, da je po izobrazbi grafična oblikovalka, se večino časa ukvarja z lesom. Oblikovanja se je lotila zelo resno, zadnjih nekaj let pa je vse skupaj prešlo v bolj profesionalno raven, saj se je pred leti podala v samostojno podjetništvo. Spekter njenega oblikovanja je izredno širok, njena dela, za katera je potrebno veliko kreativnosti, spretnosti in potrpežljivosti, pa odpirajo usta. Kadar ni v svoji delavnici ali doma poje v Ženskem pevskem zboru Moj spev, igra klarinet v Godbi Domžale in Godbi Komenda in obiskuje plesni tečaj swinga. Hribi in kolo jo privabijo vsaj dvakrat na teden. Sem ter tja tudi kaj skicira oziroma ilustrira in kipari. Prebere tudi kakšno knjigo, ob vsaki veliki noči pa izdela nekaj drsank – z olfa nožem riše po pirhih.

Na razstavi, ki ste jo imeli februarja v Centru za mlade Domžale, smo lahko videli, da je spekter vašega oblikovanja zelo širok. Kaj vse obsega vaše delo?

Del mojega poslovanja je grafično oblikovanje. Večji del pa obsega predvsem področje povezano z laserskim izrezom in gravuro. Kreiram lesene izdelke za splošno rabo, kot so podstavki za kozarce ali Blesave kuhalnice, kot tudi okrasnega namena, kot je veliko drevo življenja za na steno ali Frtuljček – modni metuljček iz furnirja. V ta sklop spadajo tudi vabila in elementi, ki spremljajo slavja (sedežni red, napisne table, zahvale, meni, leseni ali pleksi napisi …). Nekatere izdelke tudi obarvam ali narišem ilustracijo, ki jo nato računalniško obdelam, da je primerna za graviranje. Pri svojem delu pa se prepustim tudi domišljiji in združim tudi druge materiale: pokal s kombinacijo lesa in pleksi stekla, gravura na kamnitih površinah, gravura na emajlu, izdelava ročnih štampiljk …

Nekje sem prebral, da ste najbolj navdušena nad lesom. Kaj vas pri tem najbolj navdušuje?

Les je material, ki me spomni na otroške dni, ko smo obiskovali dedka in babico, ki nista živela z nami. Tam je nas otroke vedno čakala škatla polna lesenih kock različnih oblik. Nekaj je bilo valjev, nekaj trikotnih delov za strehe, tudi nekaj oblik za “mostove” je bilo, ostalo pa kocke in kvadri. Večina tega je naredil dedek, najbolj fascinantni spomini pa so na njegove lesene gibljive jaslice. Kot otroci smo se tudi veliko igrali zunaj in najraje sem plezala po drevesih (tistih, katerim veje sem lahko dosegla že iz tal). Povsod me/nas spremlja – material, ki je obnovljiv, naraven, lažje obvladljiv in da občutek topline.

Pot do vsakega popolnega izdelka zagotovo ni lahka. Ali lahko opišete pot od ideje do končnega izdelka, ki je upravičil vaše pričakovanje?

Pot do izdelka se vedno začne pri ideji. Skic sestave skorajda ne potrebujem, saj imam modelček zasnove večino časa že v glavi in ga v mislih obračam. Če je vključena ilustracija, izhajam iz te – risbe skeniram, računalniško obdelam in nadaljujem iz te osnove. Vedno pa delam z računalnikom. Ko je ideja pripravljena v programu, prenesem izrez in graviranje na stroj, nato pa sledi ročna obdelava. Ker laserski stroj pri rezanju material izžiga, naredi lep temno rjav rob. Les je skoraj bele barve in s temino robov nastane čudovit kontrast. Tega rada še povečam z brušenjem, nato pa dokončam odvisno od namena izdelka: barvanje, bleščice ali le preprosta zaščita z akril mat lakom.

Nobena ideja ne uspe čisto takoj. Vedno se nekje “zalomi”, tudi če je videti preprosto. Včasih se zalomi že pri sami zasnovi, ker si zadam preobsežno delo. To ne pomeni nujno, da je dela ogromno ali da je izdelek prevelik za površino rezanja, ampak je lahko kriva obilica kosov, katerih količina se poveča pri obdelavi osnovne ideje. Ali pa je ideja enostavna in se zalomi pri materialu in izvedbi. Lahko da ni uporabljeno pravo lepilo ali barva. Včasih pa je kriv material sam – les ima lahko tu in tam grče, ki lahko pripomorejo k estetiki ali pa tudi ne, neravna površina kamenja povzroči kakšno nevšečnost, da je potrebno zamenjati cel kos …

Kdaj je izdelek za vas popoln?

Popolnost je le skladnost popolnih in nepopolnih elementov s celoto. Ustvarjam tako, da je včasih nepopolnost vključena. To je opaziti še posebno pri gravirani ilustraciji. Pri tem pustim linije neravne, da se vidi poteza roke, svinčnika, flomastra ali barvice. Včasih ilustriram digitalno – samo z računalnikom ali pa grafičnim zaslonom – pri tem pa vedno uporabim risalni pripomoček, ki spominja na ročno potezo.

Na kateri izdelek oziroma izdelke ste najbolj ponosni?

Nedvomno so to moji Frtuljčki. Tu je bila tudi pot od ideje do izvedbe občutno daljša, kot pri ostalih izdelkih. Poleg tega me njihova izdelava vsakič ponovno postavi na preizkušnjo. Izdelki iz lesenih plošč so predvidljivi, pri furnirju pa se pojavijo presenečenja. Pri origami frtuljčkih nikoli nisem stoodstotna ali se bo zapognil kot hočem ali ne. Ker gre za “3D” izdelek, ki se ga upogiba in ne sestavlja, je potrebno tudi veliko več ročnih spretnosti.

Eden od izdelkov, na katere sem ponosna, je Karabin Klarabin – orjaški karabinček. Zasnovan na podlagi ideje Nejca Jurkoviča (Damogran Labs), je bil izdelan bolj za šalo kot hobi (povečevanje navadnih uporabnih predmetov), vendar je sila uporaben. Eden teh visi s stropa moje delavnice in nosi košarico za male pripomočke stroja, drugi je v omari, na katerem so obešeni šali, tretji pa v stanovanju s stropa drži visečo stekleno bučko z rožo.

Omembe vredno pa je tudi drevo življenja, ki je trenutno največji izdelek, ki sem ga kdaj naredila. V širino meri kar 80 centimetrov in za sestavo zahteva tudi nekaj mizarskih prijemov.

Zelo pomemben element vaših izdelkov je slovenska folklora. Lahko nekaj o tem?

Celih deset let sem imela čast biti del družbe, ki izvaja tradicijo v živo. Folklorno društvo Groblje me je povabilo, da jih spremljam ob plesih na klarinet. Skladno z njimi sem nosila tudi ljudsko nošo. S sodelovanjem z njimi, sem se veliko naučila in prišla do ideje, da naučeno delim naprej. Zasnovala, oblikovala, ilustrirala in izdelala sem zloženko Slovenija v lepotah folklore. To je hkrati tudi projekt, za katerega sem potrebovala svoj prvi hobi laserski stroj. Na podlagi tega so kasneje nastali magnetki za hladilnik. Vedno pa sem bila navdušena tudi nad mandalami in rozetami, a sem za izdelke raje uporabila kar imamo že sami – čipke. Folklora ali kultura pa se kaže tudi v etiketah na steklenicah. Na njih so upodobljene domače pijače: teranov liker, bučno olje, borovničke in medica. Kasneje sem na željo strank dodala tudi olivno olje in limonin liker, zadnje pa so vanje ujeta čipka, podoba Ljubljane in žajbelj.

Ste tudi članica Godbe Domžale, za katero vsako leto oblikujete tudi koledar. Lani pa ste se lotili še enega projekta in sicer ste oblikovali maskoto Frančka. Izpod vaših rok je nastalo že kar nekaj simpatičnih zgodb o Frančku v obliki stripa. Nam lahko zaupate od kje je prišla ideja o Frančku?

Franček sprva ni imel imena. Bil je le ilustracija godbenika za popestritev naslovnice koledarja. Takratni predsednik Matej Primožič je podal idejo, da bi spet lahko vključila nekaj umetniškega, ilustriranega v koledar in nastala je maskota. Za poimenovanje nismo dolgo gruntali in se kmalu strinjali, da mu nadenemo ime ustanovitelja Godbe – Franc Pfeifer. Godbenik Franček je bil dobro sprejet in smo se odločili, da s stripi povem kaj več o njem.

Odločili ste se, da boste svoje znanje, talent in spretnost izkoristili za samostojno poslovno pot. Kakšni so bili začetki na vaši poslovni poti? Ste se morda srečali s kakšnimi ovirami oz. težavami?

Ko sem ustanovila svoje podjetje je bilo pričakovano dolgoročno sodelovanje, a je po mesecu dni ta možnost odpadla in sem se znašla v morju poslovanja, v katerem sem komaj znala plavati. Marsikdo bi podjetje zaprl, jaz pa sem se odločila nasprotno: če si že v vodi, se nauči plavati. Že kakšne pol leta pred tem sem imela en majhen laserski hobi strojček, ki me je navdušil. Imela sem nekaj podlage, s katero sem nadaljevala.

Naslednja težava se je pojavila takoj na začetku, ko je bila preobilica dela. Kot samostojni podjetnik si popolnoma sam za vse. Izgleda nekako tako kot kak prenapolnjen “Linked in” profil: CEO podjetja, Art direktor, finančni direktor, računovodja, vodja marketinga, vodja razvoja, vodja proizvodnje, vzdrževalec, poslovodja, grafični oblikovalec, fotograf, komercialist, tehnična podpora, prodajnik, administrator, računalničar, in še bi lahko naštevali. K sreči imam tu starše, fanta, sorodnike in prijatelje. Vsak njihov nasvet, finančna podpora, “brainstorming” ali celo pomoč pri načrtovanju in izdelavi so neprecenljivi. Po enem letu sem bila že dobro plavajoča v poslovnem morju in so bile ovire vsakič lažje premostljive. Včasih jih je treba le obrniti drugače in pogledati z drugega zornega kota ali pogledati kam meče senco, da vem kako, kje in s čim jih premostiti.

So se vaša pričakovanja, ki ste jih imeli na začetku poslovne poti uresničila? Bi se še enkrat odločili za samostojno poslovno pot?

Pričakovanja se še niso uresničila, saj jih sproti povečujem in dodajam več manjših ciljev, a je vsako leto boljše. Malo se je otežilo pri stalnem večanju stroškov samega s.p.-ja in večanju porabe materiala, a proti trenutni “ustavitvi sveta” ni primerjave. Če bi se vrnila nazaj skozi čas, mislim da ne bi odpirala s.p.-ja še enkrat. Kljub čudnim začetkom sem po eni strani kar hvaležna za sodelovanje, ki mi je bilo ponujeno, a če tega ne bi bilo, bi se zaposlila z redno službo. Verjetno bi se dolgočasila, saj uživam v svojem delu kot samostojni podjetnik. Plača ustvarjalca ni ravno redna in samoumevna, a je pot življenja toliko bolj bogata v izkušnjah, znanju in osebni rasti.

Kje vse lahko kupci pridejo do vaših izdelkov?

Večinoma in najlažje pridejo do mojih produktov preko spleta – Facebooka ali spletne strani. Vedno sem dosegljiva na e-mailu in telefonu (kontakti so navedeni na spletni strani), nekaj mojih izdelkov pa je na ogled postavljeno v kavarni Cafe Central v Domžalah. Lahko pa me preprosto pocukajo za rokav na katerih od stojnic ARTish-a v poletni Ljubljani ali v božično okrašenih bližnjih krajih. Takrat me lahko najdete v Kranju, Moravčah, Domžalah in Vrhniki, v pomladi ali jeseni pa tudi v Grobeljskem drevoredu, kjer sem skupaj z drugimi umetniki in izdelovalci. Frtuljčki so letos na voljo tudi v cvetličarni Na ovinku v Radomljah, zloženke foklore pa v TIC Kamnik in Slovenika v Ljubljani. V kolikor pa ima kdo željo po poročnih vabilih, pa se lahko obrne tudi na Zlatarnico v Domžalah.

Vaše delo zahteva veliko spretnosti in potrpežljivosti. Pod do končnega izdelka pa zagotovo ni lahka. Je pa izdelek, ki ga daste iz rok unikaten, kar za izdelke, ki prihajajo „s tekočega traku“, ne moremo reči. Kako na to gledajo kupci? So na splošno pripravljeni plačati za kvaliteten in ročno izdelan izdelek?

Tržnost unikatnih izdelkov ima preveč odvisnikov, da bi znala povedati. So ljudje, ki cenijo tako izdelavo in to tudi povejo. Teh je veliko, a to je tudi vse, kar naredijo. So ljudje, ki cenijo “umetnika” in unikaten izdelek kupijo. Teh pa je občutno manj. Dosti je ljudi, ki so preveč vajeni izdelkov s “tekočega traku” in pričakujejo enak cenovni razpon tudi za unikatnost. Vendar pa skoraj vedno pozabijo, da je “tekoči trak” narejen za masovno proizvodnjo, unikatni izdelki pa so si kljub podobnosti čisto različni. Masovni izdelki so optimizirani tako, da jih stroji “izpljunejo” malo da ne že gotove, mali izdelovalci pa posvetijo ogromno časa vsaki kreaciji posebej tudi potem, ko je izdelek zasnovan. Četudi za izrez delov izdelkov uporabljam laserski stroj, je to le majhna pomoč. Na koncu je vedno prisotno ročno delo (brušenje, barvanje, sestavljanje, lepljenje, lakiranje, detajli, pakiranje …).

Trenutna situacija v zvezi z novim koronavirusom in ukrepi za preprečevanje širjenja tega virusa ni rožnata za gospodarstvo, sploh pa ne za samostojne podjetnike, saj je morala večina zaradi ukrepov svoje dejavnosti zapreti. Kako trenutna situacija vpliva na vaše delo in poslovanje? Kako se spopadate s tem?

Težko je postalo. Naročila so, kot pri vseh ostalih, padla na zelo nizko raven. S tem je padel tudi kakršenkoli prihodek, a vem da situacija ni večna. Tudi v tem času nisem pri miru. Ne smem in ne morem biti. Pripravljam material za kasneje, saj dela za s.p. nikoli ne zmanjka, tudi če ni strank. Fotografiram izdelke v različnih okoljih, tako v studijski belini kot v naravi – nekaj za spletno trgovino, nekaj za objave na družbenih omrežjih. Pripravljam nove kreacije ali snujem nove ideje. Raziskujem kaj se dogaja v “tem trenutku” in kaj lahko kot KlarArt naredim v taki situaciji. Pripravljam elemente na področju marketinga in iščem nove priložnosti, kjer se lahko pojavim ali ponudim pomoč skozi svoje izdelke. Sem pa našla tudi več časa za druge stvari, kot so branje, risanje, pisanje bloga, učenje kitare in podobno.

Imate kakšen poseben izziv, ki se ga želite lotiti v prihodnosti?

Izzivi je že s.p. sam, pridejo pa tudi sproti, a sem že postala “izbirčna” in glede na dosedanje izkušnje ne sprejmem kar vsakega.

Kaj vse bi svetovala mladim, ko se odločajo za samostojno podjetniško pot?

Te poti ne priporočam, saj redna zaposlitev zagotavlja udobje in kar nekaj skrbi manj. Hkrati pa ne priporočam slednjega, saj s tem povzroči otopelost in životarjenje, če dela, ki bi ga tam opravljali, nimate radi. Lažje je preiti na s.p., ko je mreža strank in zunanjih izvajalcev že spletena. Večinoma je to takrat, ko redna zaposlitev že poteka in je skok iz udobja v neznano zopet težka odločitev.

Kakorkoli obrnemo, vedno pridemo do tehtnice, ki odmerja dobre in slabe lastnosti obeh poti. Če odpirate samostojno poslovno pot, svetujem sledeče: sledite svoji intuiciji, ta se redko zmoti in bodite odprti do pomoči svojih bližnjih. Nobena ideja ni brezzvezna in hkrati nobena ni čisto prava za takojšnjo izvedbo, temveč je treba nekoliko pretehtati in prespati vsako odločitev. Dajte tej poti čas in priložnost, nikoli ne mirujte popolnoma in ostanite pozitivni. Sprva gre težko, a težava bo izgledala drugače, če se oddaljite in jo pogledate z očmi nekoga drugega.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: arhiv Klare Cerar