Karikaturistka Nana: “Za vsako karikaturo je zgodba”

Karikaturistka Nana, ki že kar nekaj let tedensko objavlja portretne karikature na portalu domžalec.si, je prepričana, da bi bilo njeno življenje danes povsem drugačno, v kolikor bi razvijala v otroštvu začuteno strast do risanja in se bolj posvetila umetniškemu ustvarjanju. »Marsikdo v tujini namreč živi od risanja karikatur,« je dejala proti koncu najinega pogovora, kar pa vsekakor ne pomeni, da obžaluje izbor, ki ga je nekoč naredila.

V jeseni življenja, v obdobju, ko ima človek zaradi upokojitve nenadoma veliko več časa zase in svoje hobije, je iz predala potegnila svojo nekdanjo ljubezen, jo izpopolnila in danes ji namenja ves svoj čas. »Risanje karikatur me pomirja in izpolnjuje,« je odločno odgovorila, ko sem jo vprašala, kako doživlja svoje ustvarjanje. Kaj zanjo pomeni risat karikature? Najin pogovor je pogovor o poudarjanju detajlov, ki bi jih ljudje morebiti najraje zakrili. O sprejemanju in razumevanju karikatur, predvsem pa o izjemni želji po učenju in miru. O samokritičnosti in pomanjkanju časa, ter izjemni želji po risanju ljudi, ki jih nihče ne riše. S še večjim poudarkom na značilnostih ter potezah, pri risanju katerih pa ne smemo pozabiti ali zanemariti dostojanstva portretiranca.

Želela sem si nekaj novega, nekaj drugačnega. Nekaj težjega

Nana: Že odkar pomnim, sem z veseljem risala, vendar takrat žal nisem znala več od tistega osnovnošolskega risanja. Začetka me je bilo seveda sram, saj me je neprestano spremljala misel o svojem neznanju. Sčasoma sem vendarle zbrala pogum in se vpisala v šolo risanja. Na tečaju sem od blizu spoznala vse tehnike risanja in ugotovila, kaj mi leži. Kaj mi je blizu. Risanje karikatur ni ravno preprosto, na kar me je opozorila tudi tovarišica v šoli risanja (še danes ji tako rečem), vendar sem v sebi čutila, da je to tisto, kar si želim delati. Rekla sem si, da bom poizkusila in še kar dolgo sem ponavljala stvari, ki sem se jih v šoli naučila. Na začetku sem si v kleti naredila atelje ter z oljno barvo in akrili slikala na platno, kasneje pa so prišli portreti.

Sčasoma sem ugotovila, da se umetnost risanja portretov skriva v čim bolj pozornem in natančnem opazovanju. Opazovanju detajlov, potez, katere je potrebno prenesti na papir. Tovrstno risanje mi je kaj kmalu postalo nekako dolgočasno. Želela sem si nekaj novega, nekaj drugačnega. Nekaj težjega. Nekaj, kar »čim manj ljudi zna«. V izjemni želji po nečem drugem, sem pričela brskati po spletu in hitro ugotovila, da tega, kar sem iskala, v Sloveniji na ta način ni bilo dostopno. Nekaj je karikaturistov, predvsem političnih, ni pa tistih portretnih, kjer gre za risanje potez obraza pa vse tja do podprsnega dela. Obraz in samo obraz je namreč težko spremeniti v »hecni« obraz. Brskala sem po spletu in se učila, ko sem gledala, kako drugi rišejo. Tako sem risala, risala in risala. Prijavila sem se na spletni tečaj in pri svetovno znanemu in zares vrhunskemu karikaturistu, ki med drugim riše tudi za NYT, dobila potrdilo o opravljenem polletnem tečaju, ki pa ga imava samo dva Slovenca. Boris Oblak, ki tudi riše odlične karikature in jaz. Počasi mi je šlo vedno bolje, ampak vseeno je potreben čas. Veliko vaje, čas in še enkrat čas. Potrebnih je veliko ur treninga in vztrajnosti, da ti »pridejo stvari v kri«. Začela sem risati za prijatelje in tudi samo zase. Prerisovala pa sem tudi vedno več znanih filmskih obrazov.

Fino je, če ima oseba večji nos. Krasno, če ima velike oči

Najprej si predvsem ogledam obraz in takoj opazim, ali ima človek nos morda malce večji, malce drugačen. Če gre za nos, ki nima tiste klasične oblike, je res fino. Krasno je, če ima oseba velike oči. Najrajši rišem starejše ljudi, saj imajo gubice, kakšne izrazite starostne poteze, to je nekaj, kar resnično ljubim. Mlade je težko risat, predvsem pa lepe, ker so vsi tako zelo enaki. Ko se učimo risat, veljajo praviloma definicije, kako se nekaj riše. Ampak jaz sem ubrala svojo pot. Ko sem nekaj zagledala, opazila, sem prisluhnila svojemu občutku. Ljudje se razlikujemo tudi po obliki glave. Eni imajo bolj trikotno, drugi bolj podolgovato, tretji okroglo. Tudi obrazi so si tako zelo različni. Eni imajo oči blizu, kar običajno sovpada z dolgim nosom. Spet drugi imajo majhna ušesa. Ko mojo pozornost pritegnejo mala ušesa, jih običajno narišem še manjša, čisto majcena. Kdor pa ima večja ušesa, jih običajno na risbi še povečam. Jim dodam volumen in tako postanejo ogromna.

Če poudarimo že samo en detajl, potem moramo poiskati še kaj drugega

Verjetno že sprememba enega elementa vpliva na preostale dimenzije in s tem na proporcijo celote kot takšne?

Seveda. To zelo vpliva, kajti če poudarimo že samo en detajl, potem moramo še kaj drugega poiskati, narediti, da se stvari lepo prelivajo. Stvari morajo sovpadat, drugače se lahko kaj hitro zgodi, da osebe ne bi prepoznali. Ravno s sovpadanjem različnih elementov se ohranja prepoznavnost. Med spreminjanjem detajlov je potrebno ohranjat proporcijo, sočasno pa uspet pričarat tudi tisti element smešnosti, kajti v nasprotnem primeru lahko kaj hitro pride do dejanskega popačenja, kar pa ni namen. Za vsakršno spreminjanje obstajajo definicije in priporočila, ravno zato, da se ohrani prepoznavnost.

Danes, po vseh teh letih in tolikšnemu številu narejenih karikatur, ste se verjetno tudi časovno že kar utrdili. Prepričana sem, da hitreje opazite detajle, ki jih boste spremenili, vsekakor ste z izkušnjami pridobili tisti grif in vse gre verjetno lažje, kot je šlo začetka.

Začetka sem risala zelo nežne karikaturice. Skoraj potrete z minimalnimi spremembami, sčasoma sem pa prisluhnila svojemu instinktu in sledila občutku, ter si vedno več upala. Vedno več sem poskušala stopiti čez dane okvirje in bilo je vedno hujše. Vedno več sem si dovolila in v mojih delih so bili izbrani elementi vedno bolj izraženi in poudarjeni. Če se ozrem nazaj in pogledam karikature, ki sem jih delala nekoč in jih primerjam z današnjimi, me je kar groza. Zdijo se mi tako otroške.

Ker sem izjemno vedoželjna, rada raziskujem in se učim vedno novih in novih stvari, predvsem pa si želim nadgraditi znanje in poizkusiti še kaj novega, narediti še kakšen korak naprej v izpopolnjevanju tehnike, sem se v teh letih udeležila že vrsto tečajev. Po spletu sem iskala tutoriale in v prakso skušala spraviti kar se da največ tega, kar sem se naučila in kar so nas naučili na tečajih. Nakar sem videla, da ni vedno vse tako, kot je bilo rečeno. Da moram tudi sama ugotoviti, kaj je res. Sedaj mi je nekako blizu pretiravanje. Trudim se delati kar se da grobe poteze, da so že skoraj pretirane, vendar sočasno tudi čim bolj unikatne.

Že od začetka sem si upala, ampak karikatura ni bila podobna osebi

Premagati začetno negotovost in iskati tiste meje, do kje človek še lahko gre, je verjetno tudi svojevrsten izziv?

Vsekakor. Hitro lahko podreš prepoznavnost, že če samo malo »fališ«. Zato je priporočljivo začeti z blagimi spremembami in vztrajati z risanjem. Čim več risat. Risat in risat. Vsekakor pa potrebuješ izjemno veliko narejenih izdelkov, da si končno lahko upaš. Jaz sem si začetka upala, ampak karikatura ni bila podobna osebi.
To se je začelo spreminjat, ko sem osvojila tudi tehniko in spoznala proporcije. Veliko sem risala, pa še svojega sem malo dodala. Ampak tudi danes mi stvari še ne uspejo kar takoj. Ni ravno tako, da bi se kar usedla in kar takoj na en mah vse narisala.

Krasno je, če imam o osebi dostopnih veliko fotografij

V kolikšni meri vpliva na končni izdelek, če osebo tudi osebno poznate, ali jo spremljate zgolj po medijih? Če imate o tej osebi svoje mnenje, najsibodi kakršnokoli že je, ali če o njej pravzaprav ničesar ne veste?

Če osebe ne poznam in če nimam dovolj referenčnih slik, težje delam. Krasno je, če imam o osebi dostopnih veliko fotografij.

Zanimivo je, ko si ljudje zaželijo karikature, kot majhna pozornost namenjena nekomu drugemu. Pogosto s seboj prinesejo tri fotografije, na katerih je oseba, ki je jaz ne poznam. Na prvi je oseba s sončnimi očali, na drugi je morebiti slika iz osebne izkaznice stare vsaj 40 let, če ne celo več, na tretji sliki pa je morebiti oseba slikana zelo od daleč. Na osnovi tovrstnih slik je res težko narisat karikaturo, zato sem vesela, da obstaja Facebook, ki mi priskoči na pomoč. Ljudje k sreči na družabnim omrežjih objavljajo najrazličnejše fotografije in tako lažje dostopam do slik, kakršne potrebujem. Fotografije, ki mi pomagajo.

Za risanje karikatur imam raje fotografije posnete iznenada

Kaj pa, ko gre za slavne, medijsko izpostavljene osebe? Le-te so najpogosteje fotografirane na dogodkih, kjer se pokažejo v bleščeči podobi, nasmejane, kjer ne gre torej za fotografijo iz vsakdanjega življenja, ampak za poziranje. Tovrstnim fotografijam svoj prispevek doda še fotoshop, kar še dodatno izboljša to, kar prej ni zgledalo dovolj »popolno«.

To je vsekakor res. Jaz sem sicer začela delati ravno po teh slikah. Sedaj pa vsekakor raje vzamem sliko, kjer je oseba malo popačena, malo prestrašena, saj ravno na osnovi tovrstnih, bolj resničnih in pristnih fotografijah, nastane boljša karikatura. Raje imam fotografije posnete iznenada.

Brala sem, da naj bi bil obraz Claudie Shiffer, gledano povsem proporcionalno, perfekten. Ljudje smo zelo občutljivi na to, kar na naši podobi izstopa in kar nam nekako ni všeč. Verjetno smo še toliko manj navdušeni, ko gre za izpostavljanje delov, ki bi jih sami najraje kar zakrili.

Nima samo ona te sreče. Veliko rišem tudi za slovenske umetnike, ampak pri tem zelo pazim, da jih s kakšnim pretiravanjem ne užalim. Na določen način jih skušam celo kdaj malce polepšati. Ko pa rišem karikature privatno, je pa zgodba povsem drugačna.

Osebe, ki so malce bolj resne narave, težje sprejemajo karikature

Tukaj so odzivi izjemno različni, ker gre za karikaturo namenjeno nekomu drugemu in tukaj se zna malce zatakniti. Osebi, ki je prišla do mene, je narisana karikatura všeč, kar pa ne pomeni, da bo tudi osebi, kateri je karikatura namenjena. Včasih so navdušeni, včasih morda celo malce manj, saj si vsekakor niso predstavljali, da bodo kdaj videli izpostavljene karakteristike, ki jih sami ne bi želeli izpostaviti. Veliko ljudi tudi ne prepozna karikatur, saj različno dojemajo umetniške izdelke. Enim je bližje nekaj, drugim nekaj povsem drugega.

Morda bi lahko bila to priložnost, da bi ljudje skušali še na malce drugačen način pogledat na stvari, ki jim morebiti niso najbolj všeč. Pogosto se namreč zgodi, da nas drugi vidijo povsem drugače, kot se vidimo sami.

Ja, tako razmišljate Vi in pa tisti, ki se radi hecajo in smejejo. Osebe, ki so malce bolj resne narave, pa težje dojemajo in sprejemajo karikature. Veliko je odvisno od narave človeka.

Medtem, ko fotografija preslika dani trenutek, gre pri karikaturi, kot jo doživljam jaz, za interpretacijo drugega, kjer vsekakor tudi karikaturist med risanjem doda delčke sebe. Gre za potenciranje, za izpostavljanje.

Niti ne. Jaz osebo, ki jo rišem, značajsko ne poznam. Jaz se resnično osredotočim samo na delčke obraza, na dele telesa, ki jih vidim.

Vsak dober karikaturist bi moral delati tudi karikature v živo

Vedno sem mislila, da je v karikaturi skrit tudi odnos do človeka, ki ga rišete. Da v kolikor vam je oseba o kateri delate karikaturo zoprna, se bo to tudi v karikaturi poznalo. Če vam je všeč, imate o njej lepo mnenje, se bo tudi v karikaturi to nekje prepoznalo, nekje začutilo.

Malo pa morebiti res. Morebiti tega malo dodam, ampak recimo, da tega nekako dobro še ne znam. Drugače se pa raje osredotočim samo na obraz.

Pri portretni karikaturi tega vsekakor ne počnem, medtem ko pri karikaturi celega telesa, tam pa dam, vnesem, dodam tisti moment navihanosti. Na portalu domžalec.si rišem portretne karikature, medtem ko za časopise, rišem karikature v celoti. Tukaj se ne osredotočim toliko na obraz. Ja, seveda mora biti oseba prepoznavna, ampak spoštujem enostavne oblike, katerim dodam elemente pikrosti. Več navihanosti lahko dodam in lažje pride do izraza smešnost, če rišem celo karikaturo, kot pa če delam samo portretno, kjer je v ospredju obraz in morebiti tja do prsnega dela.

Poleti na plaži, se mi je zgodilo, da me je pritegnil detajl osebe, ki sem jo zagledala. Na hitro sem utegnila narediti skico, ki sem jo doma nato še dokončala. Vsekakor sem pa mnenja, da bi morali dobri karikaturisti delati karikature tudi v živo. Sama na žalost nisem veliko risala v živo, ker ta zvrst risanja terja povsem drugačen pristop in tehniko. Karikaturist ima v tem načinu risanja zelo malo časa, da z enostavnimi potezami ujame prepoznavnost portretiranca, kar pa je izjemno težko.

Pomembno je ohranit dostojanstvo človeka

Vsekakor je v karikaturi pomembno ohranit dostojanstvo človeka. Poleg znanja in izkušenj, je verjetno način tisti, ki naredi razliko.

To pa zagotovo. To je tisto pretiravanje, ki bi se ga rada naučila. Rada spremljam karikature, ki jih riše nemški karikaturist in so resnično grozne, saj izjemno pretirava. So mi pa ravno zaradi tega pretiravanja, tako zelo všeč. Izjemno rada bi se tega naučila tudi sama.

Ljudem so tovrstne karikature sicer grozne, meni so pa fantastične, ker gre za nekaj novega. Za nekaj povsem unikatnega.

Vedno je treba paziti na mejo, do »katere se gre«, kajti ni vse primerno za kamorkoli. V tujini gredo včasih resnično preko meja, si sicer upajo, ampak zgleda kdaj že na meji dobrega okusa. Tako daleč sama nikoli ne bi šla.

S karikaturo lahko osebo tudi užalite?

Ja, res je. Tudi to se da narediti, vendar mi tovrsten način ni blizu. Seveda lahko užališ človeka, zato moraš res paziti, kako ga narišeš.

Pretiravanje v karikaturi ni enostavno

Ljudje so nagnjeni k senzacionalizmu in lažje sprejmejo nekakšno norčevanje, pogrešanost, kot pa lepoto. Zato sklepam, da morebiti ni ravno težko naredit karikaturo nekoga, ki ga npr. karikaturist ne mara. Mu ni všeč. Ravno z risanjem karikature ima namreč priložnost, da se malo izživlja.

Ja, vendar je tovrstno karikaturo resnično izjemno težko naredit. Zakaj? Ker se prehitro izgubi prepoznavnost, v kolikor karikaturist preveč »pogrša«, »popači« osebo. Ljudje hitro vidijo, da to ni on. Zato so mile karikature hitreje prepoznavne, kot tiste grobe, pretirane.

Vsak karikaturist ima tudi svojo tehniko, določene specifične poteze, zato se kaj hitro lahko prepozna avtorja karikature.

Biti mora popolna tišina, da lahko rišem

Kaj Vam pomeni risanje karikatur?
V kolikor ne rišem več kot tri dni, postanem kar malce živčna. Med risanjem se umirim, pomirim, uživam, se spočijem in na nič drugega ne mislim. Kot bi bila v čistem odklopu. Med risanjem glasbe sploh ne morem poslušati. Res mora biti čista tišina, da lahko rišem.

Še vedno se rada učim in se prijavljam na tečaje. Karikaturo lahko naredim v parih urah, kar ni problem. Si pa želim miru, da lahko v miru dokončam skice, ki jih naredim. Narišem jih pa na papir ali pa jih kar direktno vnesem v računalniški program in potem dodelam.

Digitalna tehnika slikanja me je očarala in v tej tehniki nastajajo moje karikature in ilustracije.

Je kakšna karikatura, ob kateri ste se počutili ponosni sami nase? Kakšna, nad katero ste bili še posebej ponosni, da Vam je tako dobro uspela?

Veliko je bilo takšnih. Sedaj, po vsem tem času, si že skoraj vsakič rečem, da ta je pa res najboljša. Nakar pri vsaki naslednji ugotovim, da je pa tista zadnja, ki sem jo naredila, še veliko boljša.

Če nekaj časa ne ustvarjam, se mi zdi, kot bi bila znova čisti začetnik

Vsekakor mora biti prijetno, ko lahko človek z navdušenjem pogleda svoj izdelek?

Ja, to je resnično nekaj najlepšega. Tako zelo si želim opraviti še nekaj tečajev, zelo rada bi spoznala nove tehnike barvanja, ampak zmanjkuje mi časa. Zaradi prepoznavnosti, bi si še bolj želela izoblikovati svoj stil risanja.

Je bila tudi kakšna karikatura, ki je romala v koš za smeti?

Seveda. Na začetku je bilo takšnih veliko.

Želim si risati neznane ljudi

Pride kdaj dan, ko Vam risanje preprosto ne gre od rok?

Seveda pride tudi takšen dan. Zgodi se takrat, ko imam med risanjem ene in druge karikature daljšo pavzo. Če nekaj časa ne ustvarjam, se mi zdi, kot bi bila znova čisti začetnik. Po tednu dni pavze, mi gre risanje težje od rok.

Veliko karikatur sem že naredila in vedno skušam poiskati bolj specifične obraze. Zelo si želim risat neznane ljudi. Potrebno je narediti nekaj novega. Nekaj drugačnega, nekaj, česar nihče prej še ni naredil. Ravno zato sem se lotila risati ljudi, ki jih prej še niso risali. Rišem naše Slovence, ki še niso bili narisani. Ravno s tem lahko človek dokaže, da ni kopiral.

Za vsako karikaturo je zgodba

Karikatura zahteva poznavanje ljudi, njihove preteklosti, dejanja, da se lahko narisano tudi ustrezno razume. Razume sporočilnost skrita v izbranih elementih.

Vsekakor pri razumevanju karikature pomaga poznavanje dogajanja in ker mediji veliko pišejo, je marsikaj lažje. Je pa vsekakor res, da ko se dela celo karikaturo, se lahko doda elemente, ki se jih pri portretni karikaturi, ko gre zgolj za poteze obraza, ne da dodati. Gre pa vedno za hudomušen izbor elementov, ki skupaj spišejo zgodbo.

Kaj bi svetovali, morebiti opozorili ali položili na srce vsem, ki bi se tudi sami želeli preizkusiti v risanju karikatur? Super se mi zdi, da ste iz naftalina potegnili nekdanjo ljubezen do risanja, ji dali vrednost, pomen in nadaljevali tam, kjer ste nekoč ostali. Da ste pocukali za rokav otroško ljubezen do risanja in skupaj nadaljevali.

Če bi to prej vedela, potem bi bila moja življenjska pot verjetno v marsičem drugačna. Verjetno bi od tega tudi živela, saj to se da. Ampak moja življenjska pot je ubrala drugačno smer in je risanje karikatur moj hobi. V drugačnih okoliščinah bi risanje karikatur lahko zavzelo drugačno mesto.

Vsakemu svetujem, naj gre najprej na tečaj, da se spozna z osnovami in da prehitro ne odneha. Da oseba spozna, kaj je svinčnik, kreda, kakšne so tehnike, saj že tukaj ljudje nehajo. Da se oseba spozna z opazovanjem, skiciranjem in da to prenese na papir. Da hitro vidi, kaj mu/ji leži in kaj mu/ji je všeč. Samo svinčnik v roke in začet risat. Risat, risat in še enkrat risat. Drugega recepta preprosto ni. Vaja, vaja in še enkrat vaja, pa opazovat. Kot za vsako stvar.

Dopolnila bom 65 let in iskanje mi gre počasneje, vendar se ne vdam

Kaj lahko pričakujejo? Da bodo prvih 20 risb zavrgli, ker jim ne bodo všeč, ker ne bodo takšne, kot bi si želeli, ker ne bodo uspele tako, kot so si zamislili, ker …

Ne prvih 20, prvih 500 boste zavrgli. Ne, hecam se. Prvih 100, morebiti 200, potem bo pa že boljše.

Sedaj bom dopolnila 65 let in karkoli se spravim iskat, za to porabim veliko časa. Gre mi počasneje, kot mi je šlo pred desetimi leti. Ampak jaz se ne vdam, ker hočem in se vsega lotim. Neprestano se učim, brskam. Tudi spletno stran sem si sama postavila. Google je resnično krasna stvar. Jaz grem vse iskat v Google. Hvala bogu za splet.

V teh letih ste naredili izjemno veliko število karikatur. Pogosto lahko beremo, kako nas drugi vidijo in doživljajo povsem drugače, kot se vidimo in doživljamo sami. Kakšno karikaturo bi naredili, če bi risali sebe? Kako bi se narisali?

Že nekajkrat sem se narisala, pri čemer mi roka vedno »potegne« poteze na podoben način. Veliki zobje, razigran nasmeh in nagajiv lesk v očeh. To sem jaz 🙂

Avtorica: Petra Petravič (zaupaj.si); Foto, karikature: Nana Guberinič