Film, ki si zasluži našo pozornost: Medena dežela

Hatidže Muratova ni nikoli sanjala o tem, da bi jo (s)poznala svetovna filmska srenja. Je ženska, ki čvrsto stoji na tleh in skrbi za ostarelo, bolno mater v zapuščeni vasi Bekirlija (Makedonija, občina Lozovo). Sredi hribov, v kamniti hiši brez elektrike in vode, Hatidže živi življenje kot so ga živeli naši, po krivici pozabljeni predniki. Njen edini vir dohodkov so divje čebele. Panji, nameščeni v stenah podrtih hiš, ali daleč v hribu, na robu skal, so njena vez z divjo naravo in mestnim vrvežem. Svojo bero medu naprti na ramo in se poda peš na dolgo pot skozi dolino, do vlaka, ki pelje v Skopje, na tržnico. Tam je njen med najbolj cenjen in zato gre za med! V mestu se dobro znajde, trgovska žilica ji je v krvi, zato je nihče ne more imeti za naivno in nevedno. Zaslužek skrbno shrani, a nikoli ne pozabi na materino priljubljeno hrano – banane. Pa tudi kakšno ruto in barvo za lase si privošči. Ženska, naj bo še tako daleč od sveta, je rada lepa. Hatidžina lepota ni vsakdanja, ne izvira iz njene fizične privlačnosti temveč iz odnosa do drugih – naj so to divje čebele, otroci nomadskih pastirjev ali ostarele matere. Scene, v katerih se razkriva njun odnos, so najbolj ganljive.

Film o Hatidže ni bil načrtovan. Režiserja Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov sta hotela posneti dokumentarni film o vplivu človeka na naravo in o spreminjajoči se biodiverziteti. Ko sta slučajno izvedela za žensko, ki na starodoben način goji čebele, sta jo spoznala in jo stežka prepričala, da bi o njej posneli film. Snemanje je trajalo tri leta. Ker je Hatidže pripadnica turške skupnosti v Makedoniji, se sprva niso mogli sporazumeti – zato so snemali le video material. Šele kasneje so mu dodali zvok in prevode. Katero je vodilno sporočilo te posebne ženske? Kar vzameš čebelam (naravi) moraš deliti na pol – pol vzameš zase, polovico pa vrneš čebelam, da lahko živijo in delajo naprej. Če to pravilo prekršiš, uničiš tisto, kar ti omogoča preživetje. In, če uporabimo prispodobo čebel z ljudmi, velja enako – če bi pridelani dobiček delili na pol, bi na tem svetu ne bilo revščine in ne lakote.

Najbolj preseneča dejstvo, da film Honeyland s svojim minimalizmom, lirično pokrajino in s preprosto, a veliko zgodbo doseže močen čustven odziv gledalca, ne glede na to s katerega konca sveta prihaja.

Dokumentarni film Honeyland je na festivalu Sundance prejel eno od štirih najprestižnejših nagrad, in sicer v katergoriji World Cinema Award in je dosegel dve nominaciji za Oskarja – za najboljši tujejezični film in najboljši dokumentarni film.

Avtorica: Miomira Šegina

Dokumentarni film Medena dežela si lahko v Mestnem kinu Domžale ogledate v sredo, 2. in sredo, 9. septembra 2020, ob 18. uri.