Festival Kamišibaj pod slamnikom letos še večji, še boljši in še čarobnejši

Pa je spet tu – festival Kamišibaj pod slamnikom. Še večji, še boljši in še čarobnejši, saj se bodo v Knjižnici Domžale kamišibaj predstave vrstile skozi ves teden. Obiskali nas bodo kamišibajkarji iz cele Slovenije, ter nam s svojimi kamišibaj predstavami pričarali balzam za oko in uho. Kamišibaj je izvorno japonski izum pripovedovanja zgodb ob slikah v majhnem odru, v njem pa se družijo besedna in likovna umetnost, gledališče, strip in film, Kami pomeni japonsko papir, šibaj pa gledališče oziroma dramo, kar lahko rečemo, da je kamišibaj japonska papirnata drama. Tradicionalna japonska umetnost gledališča doživlja razcvet tudi v Sloveniji. Kamišibaj  je način pripovedovanja zgodb, ki se je v 12. stoletju rodil v japonskih budističnih templjih; menihi so s pomočjo slik podajali moralne nauke in zgodbe pretežno nepismenemu občinstvu.

Festival Kamišibaj pod slamnikom se v domžalski knjižnici in okolici odvija od 15. do 22. novembra 2019. Glavni festivalski dan je v programu za otroke in odrasle v Knjižnici Domžale potekal v soboto, 16. novembra 2019, na katerem se je zbralo polno otrok s starši, ki so si ob sedemnajsti uri ogledali enajst zgodbic za otroke, ob devetnajstih pa se je zbrala skoraj polna dvorana odraslih, ki so si tudi z zanimanjem ogledali devet zgodbic, ki so jih predstavile kamišibajkarice.

V uvodu otroškega in odraslega programa sta vse navzoče pozdravile mag. Katerina Peterc in Barbara Ahačič Osterman, obe kamišibajkarice, ki sta predstavile nastopajoče in kaj sploh je Kamišibaj. Kamišibaj je gledališko pripovedovanje zgodbe ob slikah na malem odru. Že ime nam pove, da gre za japonsko gledališko obliko: kami pomeni japonsko papir in šibaj gledališče, drama. Slike so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec, kamišibajkar, ali pripovedovalka kamišibajkarica, ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. Na papirnatih ali svilenih svitkih Japonci to počno že od 12. stoletja naprej.  Butaj je pa ena  čudežna škatla. Očara te  z enostavnostjo in funkcionalnostjo. Odpreš okence in se znajdeš na lesenem odru v zgodbah, ki te popeljejo v svet domišljije.

Kamišibaj navdihuje, prebuja, ozavešča, nemalokrat nas nostalgično vrne v otroški čas; je umetnost, ki jo začutimo s srcem. Kamišibaj je od ljudi za ljudi, zato rad potuje. Butaj (kovček) vzameš s sabo, zgodbice, naslikane na papir tudi in tako lahko potuješ kamor te je volja in pripoveduješ zgodbice. Zgodbice lahko narišeš sam ali pa jih nariše kakšen bolj likovno podkovan slikar ali slikarka. Kamišibaj svojemu minimalističnemu videzu navkljub nikakor ni tako enostavna izrazna oblika, kot bi se zdelo na prvi pogled, saj premore določene zakonitosti in posebnosti. To prekrasno papirnato gledališče Kamišibaj se je pritihotapilo na naš pouk slovenščine iz daljne dežele Japonske. Pravljice v slikah za otroke in odrasle se že od osmega stoletja v svoji izraznosti in pripovedni odličnosti kamišibajkarja (pripovedovalca) rojevajo pred gledalcem. To je prava priložnost vstopiti v pravljični svet iz naših otroških let. Ali pa ustvariti sam svojo narisano zgodbo in jo povedati drugim. Takšna pravljica, takšna oblika pripovednega gledanja odpira, posebno otrokom, domišljijo, kreativnost in besedni zaklad,

Za marsikaterega obiskovalca je bil to prvi osebni in posebni stik z zgodbo, uprizorjeno na lesenem odru, v papirnati obliki, ki je napolnila njihova srce in bila prava paša za oči, pristen dogodek neposrednega prenosa zgodbe. Presenetljiva tišina je bila v zamračeni dvorani, pozornost pa osredotočena na osvetljeni leseni butaj in risbe v njem, na besede, ki so jih spremljale in zanemarjale čas, ki je minil v hipu. Nekaj zgodbic je bilo podkrepljenih tudi z glasbeno spremljavo.

V prihodnosti si želimo še veliko takšnih lepih trenutkov pred kamišibajem in s kamišibajkarjem.  Majhen lesen oder, ki se pred občinstvom  ritualno  odpre kot malo večja ovojnica in v katerega so vložene slike – zgodba, je obvezen in “zaščitni znak” kamišibaja.

Program za otroke je obsegal:

  • Zakaj ima žitni klas zrnje samo na vrhu? Tina Merela
  • Moj očka je pirat (Katharina Grossmann – Hensel) Natalija Trebušak, Pravljična frtina
  • Mojca Pokraculja (koroška ljudska) Janja Kunstelj, Pravljična frtina
  • O starki, ki je živela v steklenici za kis (angleška ljudska) Katarina Srna
  • Žužki (po motivih knjige Grozni Gašper) Tanja Luzar
  • Mehurčki in še kaj (Oton Župančič) Breda in Darko Kočevar, Zlata skledica
  • Zvonček (Anja Štefan) Mirjam Slanovec, Knjižnica Medvode
  • volk, ki ni hotel več hoditi (Orianne Lallemand) Metka Damjan
  • Zelo lačna gosenica (Eric Carle) Alja Parazajda
  • Kdo bo varoval medvedke? (po ruski ljudski pravljici Medved išče pestunjo) Dragica Ropret Žumer
  • Hvaležni medved (koroška pripovedka) Irena Malovrh

Odrasli so si ogledali:

  • Zakaj ima žitni klas zrnje samo na vrhu? Tina Merela
  • Pesem s Krasa (Srečko Kosovel) Alja Parazajda
  • Croquis (Janez Menart) Tanja Luzar
  • Pesem od lepe Vide (France Prešeren) Dragica Ropret Žumer
  • Hotelska zgodba (Zdenek Sverak) Ana Bandelj
  • Skrb, žalost in primojduš (koroška ljudska) Katarina Peterc
  • Vražja žganica (belokranjska ljudska) Breda in Darko Kočevar
  • Nabiralka zvezd (Tabu) Barbara Ahačič Osterman
  • Sebični velikan (Oskar Wilde) Breda in Darko Kočevar
  • Ne bodi kot drugi (Feri Lainšček) Kristina Galun

Vabljeni še na ostale prireditve v okviru Festivala Kamišibaj pod slamnikom, ki bo potekal do 22. novembra 2019.

Avtor: Miro Pivar; Foto: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi