Blagoslov velikonočnega ognja in vode

Na veliko soboto, 19. aprila 2014 zgodaj zjutraj, je Domžalski duhovnik mag. Klemen Svetelj v spremstvu kaplana Janeza Evangelista Rusa in ministrantov blagoslovil velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove.

Blagoslov ognja
Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje … zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: ko se Bog prikaže Mojzesu v gorečem grmu na gori Sinaj in ko je na poti skozi puščavo Izraelce spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti, ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja. V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika.

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Tudi eden od faranov se je spominjal svojih fantovskih dni, ko so »pokavci« šli po ogenj in so ga domov grede delili po domačijah, katerih gospodinje so jih čakale pred vrati. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Blagoslov Vode
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Jordan za Jude ali v Nil za Egipčane je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: svobodo, srečo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, kot bodo v domžalski cerkvi tudi nocoj, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

Po Evangeliju je domžalski župnik mag. Klemen Svetelj ob pomoči ministranta prižgal velikonočni ogenj v kadilu ter blagoslovil in pokadil ogenj in vodo. Zatem so prisotni farani z lopaticami naložili oglje s plamenom v pločevinke, stare pegle in podobne posode za ogenj. Nekateri so prižgali sveče, ter ogenj odnesli po pogovoru domov, kjer so že gospodinje čakale nanj, da z velikonočnim ognjem zakurijo v peči in da se začnejo pripravljati velikonočne jedi, ki jih bodo popoldne odnesle h žegnju.