Blaž Kutin: Kenozoik

Luka in Lena sta običajen par v zgodnjih tridesetih. On voznik reševalnega vozila, ona medicinska sestra v isti ustanovi. Oba predana poklicu, a z nekaj težavami v zasebnem življenju. Lena namreč zadnje čase trpi za depresijo, želela se je celo ubiti. Luka ji na vsak način želi pomagati, a ne ve kako. Ve, da je njun odnos na kocki, a ko vozi, ko pomaga ponesrečencem in jih karseda hitro pripelje na urgenco, natanko ve, kaj je njegova naloga, kje je njegovo mesto, in vse je tako, kot mora biti.

Po prebiranju priročnika za samopomoč se odloči ukrepati. Na svojo stran pridobi še Lenina starša, njenega neposredno nadrejenega in najboljšo prijateljico. A njihova šok terapija nima učinka, ki so si ga želeli. Prav nasprotno – Lena se iz občutljive in sočutne ženske, ki ji je marsikaj prišlo do živega, spremeni v sebično, hladnokrvno in kruto maščevalko, ki vse sodelujoče udari tam, kjer jih najbolj boli. Začne živeti skrivno vzporedno življenje in sledijo si skrivnostni dogodki, ki bralca ves čas držijo v pričakovanju in napetosti. A tako bralčeva kot Lukova radovednost ostaja nepotešena, konec pa odprt, brez pravih zaključkov.

V ospredju romana so odnosi in njihova (ne)pristnost. Tako ima Ana, Lenina najboljša prijateljica, že od nekdaj težave s partnerji, Lenina starša se ne prenašata, a vendar ne moreta živeti drug brez drugega – ona izgubljena v (namišljenih) boleznih in strahu pred njimi, on nerealiziran pisatelj, ki po fiasku z zadnjim romanom, ki ga je dojemal kot svoje remek delo, pristane pri žanrski literaturi, s čimer razočara predvsem sebe. Luka in Lena si želita otrok, a jima to ni usojeno … Lena kot odlična poznavalka značajev najde šibko točko vsakega ter si vzame čas, da njeno maščevanje neopazno, a zanesljivo načne udobni svet njenih bližnjih.

Roman se bere kot napeta psihološka drama, polna skrivnosti in nepojasnjenih dogodkov. A ti ne izvirajo iz nadnaravnega, ampak iz globin človeške psihe. Kako hitro nas dobro podane ideje prepričajo v slaba dejanja, koliko je potrebno, da se ljubezen sprevrže v sovraštvo? Koliko sploh poznamo naše najbližje in njihova intimna nagnjenja? Kako blizu smo si z ljudmi okoli nas v resnici in kako sami pravzaprav potujemo skozi življenje? Kaj osmišlja naše bivanje in kaj nas določa?

Avtor z večplastno in skrivnostno prepleteno zgodbo odpira vsa ta vprašanja, na katera pa si mora bralec odgovoriti sam.

Pisanje je tekoče, napeto, filmsko, kar odraža temeljno ustvarjalno področje avtorja, ki se uveljavlja predvsem kot scenarist in režiser. Za svoje delo na področju filma je prejel nagrade na državnih in mednarodnih filmskih festivalih.

Kot pisatelj se je preizkusil že leta 1995 s potopisom po Bosni Dežela belih golobov. Leta 2017 je izdal zbirko kratkih zgodb Tempirana bomba, ki je bila leto pozneje nominirana za nagrado novo mesto. Kenozoik je njegov romaneskni prvenec, ki je bil letos med 10 izbranci za nagrado kresnik.

»To ni normalno, čudna je in ničesar več ji ne verjame, pa tudi ne sprejema, da sta kot par postala, kar sta postala. Skrajno odtujena, apatična. Kaj se dogaja z njo? Vse v njem je kričalo, spet in spet, naj jo sooči, pa je ni mogel. Bilo je nemogoče, preprosto ni imel moči, in tako je bilo že nekaj časa. Od takrat, kdo ve točno kdaj, ko sta nevede dosegla točko, na kateri se ne moreš več vsega reči. Rad bi si bil blizu, rad bi bil odkrit, toda ko poskusiš  in vse razložiš, ne izzoveš več razumevanja, zgolj obrambo in napad. Tvoj vidik namreč ni njen, vsaj ne čisto, in tudi nikoli ni bil. Zato so se sčasoma stvari akumulirale. Morda že od začetka ne bi smel biti povsem iskren, ne z njo, in če ne z njo, potem z nikomer. Kajti kako boš iskren z drugimi, če ne znaš biti sam s sabo?« (str. 232)

Avtor: Tadeja Rode Teran, Knjižnica Domžale