Zgodba o sliki »Barva spomina«

Ob izidu letošnjega likovnega natečaja za Menačenkovo domačijo, ki je bil posvečen letu kulturne dediščine, sem se, po dolgem premisleku in ogledu Domžal, odločila naslikati kip matere s spomenika žrtvam druge svetovne vojne. Kiparja Peter Loboda in Frančišek Smerdu sta upodobila različne like, z različnimi sporočili. Spomenik predstavlja kamniti podstavek s petimi bronastimi kipi, ki upodabljajo upornika, borca, mater, interniranca in ubežnika iz taborišča. Posvečen je žrtvam 2. svetovne vojne in je bil odkrit 15. 8. 1954. Sprva je stal sredi glavnega križišča, danes pa je umaknjen severozahodno ob križišču Kolodvorske in Ljubljanske ceste v Domžalah, nedaleč od občinske stavbe in nasproti BKS banke.

Zakaj ravno ta spomenik? Malo je spomenikov, ki so posvečeni materam in otrokom, ki so bile in so tudi danes najpogostejše žrtve vseh vojn. To, da gre za nedolžne, neoborožene in nemočne žrtve samo povečuje breme vojne. Zato je prav, da ne pozabimo, da ni pravičnih vojn in vojn brez nedolžnih žrtev, ne glede na »barvo spomina«, ki lahko prekroji zgodovino tako ali drugače. Ker je modra barva barva spominčic, je ozadje slike modro. Zelena je barva pa je barva preporoda, bujenja in življenja, ki jo simbolizira ženska. Posamezni vložki risb vdirajo v to dvobarvnost in so deli pod-slike, ki se nahaja pod motivom. Sliki je dodan napis na rdečem zgorelem papirju o času, ki ga živimo danes.

Čemu ta zapis? Bilo mi je zanimivo, da veliko ljudi na odprtju razstave sploh ni vedelo, da imamo ta spomenik, še manj pa so vedeli, kje se nahaja. Upam, da bo zapisano v pomoč obiskovalcem razstave in da bo tudi pomagalo zbuditi zanimanje za pozabljeni spomenik.

Miomira Šegina