Sedemdesetletniki – šolarji Osnovne šole Venclja Perka Domžale

Oglasil se nam je naš bralec Anton Dimc z Vira pri Domžalah, ki so se ga ob obujanju spominov ob ogledu svojega albuma s fotografijami, dotaknile fotografije iz njegovih šolskih dni. Ob tem je ugotovil, da bodo on in njegovi sošolci prihodnje leto dopolnili 70 let. “Čas hitro beži“, je ob tem dejal Anton.

Ob tej priložnosti je napisal pesem, ki jo je poimenoval Sedemdesetletniki – šolarji Osnovne šole Venclja Perka Domžale, posredoval pa nam je tudi nekaj fotografij iz šolskih klopi. Anton pravi, da mogoče že kdo manjka iz teh šolskih klopi in v zemlji domači mirno tam spi. Je pa čisto mogoče, da ga na Domžalcu kdo od njegovih na fotografiji zasledi in se mu misel utrne, da pozabljen še ni.

Sedemdesetletniki – šolarji Osnovne šole Venclja Perka Domžale

Sem zadnjič mal stare fotke v roki imel,
pa sem kar malo po tihem zaklel,
kako za vraga mi čas je hitel,
ko od sedem letnega mulčka,
do deset krat po sedem me čas je ujel!

No, saj ne boli,
ko se ti starajo obraz in kosti.
Le zazrt v slike,
pa mal srce zaboli.

Ne vem, kam so te punce in fantje,
od pionirčkov pa po valeti v svet se izgubil,
ampak vseeno smo skupaj.
osem let se v šoli Venclja Perka znanja učil.
Ni bilo vedno vse skoraj za pet,
včasih si dobu tud cvek za pamet v roke si vzet.

Prisrčna Hvala vsem,
ki so moral skozi vsa leta,
kot tršica al tovariš nad nami bedet,
če bi delil jim oceno,
dobili bi pet.

V letu 1952 rojene punčke in fantki,
še malo pa sedemdeset letniki postanemo vsi.
Sedemdeset let je številka velika,
vsakemu v tem času čestitka se šika.
Pa zdravja in penzije zadosti tako za normalo
in Bog daj, do sto let prilesti se bo dalo!

 P.S.
Prvi razred smo v Bernikovem domu začel,
teden dopoldan, teden popoldan pouk smo imel.
Po malico kot reditelj čez cesto v kuhinjo Venclja Perka si šel,
bil si glavni, ko si malco delil.
Rezina kruha pa kolobarček ljubljanske salame
in skodelica čaja, da se grlo ne vname.
V učilnici je kar zbrana druščina bila,
iz Domžal, Trzina, Ihana, Štude, Pšate ter Male loke in Depale vasi,
takšni na slikah sošolci smo bli.

Anton Dimc

Misel o sedemdesetih

Lahko Vam napišem pesmico tako,
katera pa ni za oko in uho vsako.
A ker je Abraham davno pri Vas že bil,
Sem tole voščilo v rimi naredil.

Sedemdeset let imaš jih na grbi,
pa še brez palce hodiš po brvi.
Ni enostavno tako breme prenašat,
včasih je treba tudi kaj dohtarja vprašat.
Potlej tabletka pride v pomoč,
da korak ni več opotekajoč.

Življenje pri sedemdesetih še ne ugaša,
tale na sliki za moške oči taprava je paša.
Vse je pošlihtano, tako kot mora bit,
ampak na kredit ni nič za dobit.
Le dobro poglej jo,
ne bod te no sram.
Se spomniš kakšne so bile,
ko bil še si sam.

Pa tista dekleta, ki ste mame postale,
ter svoje hčere in sinove v svet ste poslale.
Se bodo že znašli,
ni treba skrbet.
Dobili so več od Vas,
kot mi izpred let.

Ne, bodi Vam žal za leta minljiva,
novih trideset bodo bolj živa.
Pravijo, da vnučki podaljšujejo življenje,
žena al mož ob tebi pa naj ne kvari razpoloženje.
Je že fajn, da jo ali ga ob sebi imaš,
da nudi oporo, ko jim roko podaš.

Res, da čas prehitro beži,
pa ne pozabite,
tiste ta vesele si čevlje obujte,
da v življenju korakajo z Vami,
saj še veliko neprehojenih poti,
tam je v daljavi.
A ne delajte preveč si nepotrebnih skrbi,
vse, kar v življenju ste dobrega naredili,
to zapisano v Božji je knjigi.

Zdaj pa veselo svoj praznik praznujte!

Dimc Anton

 

Komentarji uporabnikov
Tagi