Oda o Prešernu

Danes praznujemo Prešernov dan, ki je naš osrednji kulturni praznik. Je tudi edini slovenski državni praznik, ki ga pišemo z veliko začetnico, katero si vsekakor tudi zasluži, saj je praznik naše kulture in vsega kulturnega. Običajno na ta dan svoja vrata odprejo muzeji, galerije in številne druge kulturne ustanove, po mestih in vaseh pa pripravijo tudi prireditve v počastitev tega praznika. Letos vsega tega zaradi epidemije ne bomo deležni v živo, so pa številne prireditve in dogodke preselili na splet.

Ob kulturnem prazniku se je oglasil naš bralec Anton Dimc, ki je za praznik spesnil novo pesem z naslovom Oda o Prešernu. V njej skozi Prešernove oči, ki ga je postavil v današnji čas, na šaljiv in kritičen način razmišlja o aktualnem stanju v naši družbi.

Oda o Prešernu

Če Francetu bilo bi dano,
da se za en dan vrne v Ljubljano,
bi videl smetano tam zbrano.
Od meščanov, dohtarjev, advokatov, politikov in pa barab,
bi se pogled ustavil mu najprej
na oblinah lepih dam.

Te ne skrivajo svoje adute,
jih postavijo na ogled vse nadute.
Saj to je za znoret,
pogledat ženske tam od spred.

V času njegovem pa ni bilo tako,
do vratu zapeto bilo žensko je telo.
Zdaj pa skoraj vse se vidi,
lahko takoj ti pamet spridi.
Še Urško bi bilo kar malo sram,
hodit taka po Ljubljan.

A za moške to je zgleda fajn,
bulit v ženske lahko cel dan.
Le zvečer pa mora jih mori,
pol pa z mokrimi gatami se zbudi.

Se zamislil je France,
ko sto vprašan se mu odpre.
Kaj dogaja se s to Ljubljano,
al se prav nič sramovati več ne znajo.
Je kultura in pa Bog že šla v pozabo,
še jezika domačega več govorit ne znajo!

In, ko po pločniku proti Tromostovju zdaj hiti.
veliko slišat otroškega smeha ni.
Le revežev pet na korakov je deset.

No, saj revežev bilo zmeraj je zadosti,
s siromaštvom morali so se bosti.
Da drugim bilo je dano,
v zlatih jaslih lepo postlano.
A, obljube drugačne od oblastnikov bile so dane,
zdaj pozabljene in ne poravnane.

A si res vsega kriv politik Ti,
da narod naš v propad hiti.
Al beseda naša ni ti prava,
da narodu svojemu bi gospodovala.
Mar človek naš nič vreden ni,
ko le poštenja, pravice in dela si želi?!

Le malo časa ti še ostane,
da popraviš svoje krive plane.
Saj za blagor naroda si bil izbran,
v parlament z namenom bil poslan.
Da delal za narodov bi dobrobit,
a ti le zase iskal si profit.
Pa še vest ne peče te prav nič,
a vedi na koncu vseeno vzame te hudič.

Je ura dvanajsta odbila,
in Franceta pot mimo cerkve je vodila.
Povpraša enega farana, kako mu gre,
ta pa iz zadrege mu pove.
Da on sicer tega ne ve,
da pa z žalostjo ugotavlja,
da tudi cerkev fejst zapravlja.
So se šli napredno ekonomijo,
naredili pa čisto polomijo.
Še Bog iz tabernaklja bo moral it,
ko hiša božja šla bo za kredit.

Je pa sred Ljubljane zrasla,
ena lepa džamija prekrasna.
Potlej se bo pa en iz turna drl,
in Slovence še dodatno sprl.

Se zamisli zdaj France,
kako poetu naj uspe.
Z besedo tisto pravo,
da narod naš pripravi v spravo.
Da Slovencu brat Slovenec bi bil,
ne pa na naše in vaše se delil.

Z žalostjo pogleda v daljavo,
ima Slovenija se še za mater pravo?
Je komu že mačeha postala
in od doma na tuje ga poslala.
Ker doma zanj dela ni,
a on le po domu svojem hrepeni.

Grem že rajši nazaj nad oblake,
pri Bogu prave našel bom rojake.
Saj ne, da metal Slovence bi v en koš,
samo mnogi niso vredni za en počen groš.
Zatajili bi ljudi in domovino,
da le imeli bi se fino.

Za milost prosil bom Boga,
da Slovencem naj zadosti modrosti da.
Da ohranimo ljudi in deželo lepo,
da ne gre hudiču vse. Prekleto.

In ko Prešernov dan bo le še za spomine
in ko ostale bodo le pesmi in njih rime.
Se zaveš kako hudo je zunaj mraz,
si želiš Slovenije drugačen obraz.

Anton Dimc