Stari moški tega sveta govorijo jezik vojne, uničenja, razčlovečenja in jih udejanjajo popolnoma brez sramu na plečih svojih državljanov. (Putin, 71; Netanjahu, 74). Pogovarjajo se o ekonomski moči in strateški prevladi (Ši Džinping, 71). V ZDA, tej »večni izvoznici demokracije na konici meča«, se za naslednji mandat potegujeta Trump, 78, in Biden, 81. Prvi laže, zavaja in hujska ljudi drugega proti drugemu, proti kovidu je priporočal kot zdravilo varekino, predvsem pa že celo življenje ponižuje in zlorablja ženske. Čaka, da bo dobil mandat, saj se bo potem pred sodišči samo pomilostil. Biden se kdaj pa kdaj česa ne spomni ali pa kaj zamenja, pa vendar si v dvainosemdesetem letu starosti upa kandidirati za predsednika velesile. Ima dovolj mlado in sposobno podpredsednico, 59, ki bi ji lahko prepustil mesto kandidatke.
Vsi navedeni stari moški govorijo o moči, prevladi, z jezikom denarja in rožljajo z orožjem, hkrati pa imajo prst tudi na rdečem gumbu jedrskega orožja. Kakšen svet zapuščamo svojim otrokom in vnukom, ko nam vladajo in dajejo zgled starci z denarjem, močjo in oblastjo? Danes je mogoče kupiti vse od bogastva do »ugleda«, hkrati pa je mogoče v blato povaljati vsakogar nezaželenega, ki se upira takemu svetu in življenju v njem; kupiti je treba samo spletne trole, da plasirajo laži, spodbujajo sovraštvo in nasilje. Kot pravi publicistka in univerzitetna profesorica Renata Salecl, je to tudi posledica pomanjkanja sramu. Pisatelj Mircea Cǎrtǎrescu je nedavno govoril o tem, da je že po Sokratu, Platonu in Aristotelu resnica hkrati lepo in dobro, torej so med njimi enačaji. Z resnico je danes res težko, ko si vsak domišlja, da je mnenje, ali celo vsiljeno mnenje resnica. Kje lahko poiščemo upanje, katerim ljudem prisluhniti? Bi mogoče boljšo pot znale pokazati ženske?!
So pa tudi ljudje, kot je na primer petinosemdesetletni zdravnik, tudi nekdanji minister za zdravje, gospod v pravem pomenu te besede, dr. Božidar Voljč. V Odmevih je odgovarjal na vprašanja v zvezi s stavko zdravnikov, njegove besede pa so kar kmalu zginile s prve strani spletnega portala. Najbrž zato, ker vsebina kaže na čase, ki jih nekateri danes hočejo prikazati kot »neprave, zgolj svinčene čase«. Povedal je tole:
»Zdravnik na deželi pozna vse generacije svojih bolnikov. Ve, kdaj se kdo poroči, kako se otroci rojevajo, kakšne razmere so v družini, kako je z zdravjem starejših, se pravi očeta in mame. Ne predstavljam si, da bi v primeru potrebe, recimo, da pridem na en hišni obisk, rekel, da me ne bo zaradi tega, ker stavkam. To bi bila upravičeno velika zamera, ki bi se ji zelo, zelo težko izognil….. Nujno je potrebno, da nekaj storimo, da bo boljše. Imeli smo že zelo dobro zdravstvo, jaz se ga spomnim. V tistem obdobju, ko je bil zdravstveni dom središče zdravstvene dejavnosti v posameznih območjih. Večina zdravstvenih domov se je takrat gradila s samoprispevki, tudi v Ribnici. Ko je bil zdravstveni dom zgrajen, smo ga poimenovali po doktorju Janezu Oražmu, zelo znanem zdravniku, ki je ostal v spominu ljudi. Glede na to, da so prispevali k temu, je bil to njihov zdravstveni dom in so ga tako tudi sprejeli. Moram reči, da je še danes bolj ali manj tako.«
V tistem času so nam celo Danci zavidali tudi dostopnost do pediatra in ginekologa na primarni ravni. Vse to je omogočilo zavidljivo raven zdravja otrok in njihovih mater. Svetovna zdravstvena organizacija navaja: »Med države z najnižjo umrljivostjo otrok, mlajših od pet let, se uvrščajo Estonija, Ciper, Finska, Japonska, Norveška, Singapur, Slovenija in Švedska.« Če je leta 1933 umrlo 124 otrok na tisoč rojenih, jih je umrlo 1952 skoraj polovico manj, 68, leta 1972 le še 21, torej slaba tretjina kot dvajset let pred tem, leta 1992 samo 9 in 2002 le še 4 otroci na tisoč rojenih. Pa omenimo z imeni zdravnice, ki so se začele ukvarjati najprej z novorojenčki: dr. Božena Sernec Logar, dr. Zora Konjajev. Danes za pest velike, prezgodaj rojene drobižke z ekipo rešuje dr. Liljana Kornhauser Cerar. Njen oče je vpeljal v zdravljenje otrok pomembno novost: starši lahko bivajo v bolnici skupaj z otroki. Ugotavljajo, da je zdravljenje ob podpori staršev veliko uspešnejše in predvsem krajše, kar je povezano tudi s stroški zdravljenja. V tedanji Otroški bolnici so že leta 1959 uvedli tudi bolnišnični pouk. Zdravje otrok je povezano tudi s cepljenjem proti nalezljivim boleznim. Takoj po vojni, ko še ni bilo na voljo cepiva, je zelo veliko otrok umrlo zaradi davice.
Zelo rada se spominjam družinske zdravnice, ki je prav tako hodila domov na obiske. Pomagala je moji kronično bolni materi. Še posebej mi je odleglo, ko sem bila bolna tudi sama in hkrati imela novorojenčka. Ko je vstopila v prostor in k postelji, sem se takoj počutila bolje, predvsem pa varno. To mi je vzbujalo zaupanje. Tudi moji zdajšnji osebni zdravnici popolnoma zaupam in se počutim varno – imam srečo.
Na prvi pogled morda ni videti, da bi prvi del mojega pisanja imel zvezo z drugim delom, vendar nasproti sramotnim zgledom, ki podpirajo uničenje, umiranje, prevlado denarja, laži in manipulacij, poskušam postaviti resnico, človečnost, dostojanstvo, solidarnost, pomoč, zaupanje, varnost…za nas starejše in za rodove, ki prihajajo. To si želim ob dnevu žena.
Manica Perdan Ocepek
