Etno rock z neznane perspektive
V petek, 30. avgusta, in v soboto, 31. avgusta 2024, se je v Češminovem parku v Domžalah zbralo zavidljivo število vrhunskih glasbenikov, ki jih je na enem mestu združil 27. Etno rock festival. Obiskovalci so lahko uživali v osmih odličnih koncertih, kjer so prevladovali evropski etno pridihi, klasika in rock. Ker pa se Domžalčanom niti sanja ne, kje se festival prične in konča ter zakaj me vsako leto boli glava, bom tokrat opisal, kaj vse moram narediti ali pa poslušati s strani tistih, ki v življenju niso organizirali nobene prireditve kot vodja festivala – moja malenkost.
Sprva spremljam razpise in nato oddam prošnje. Komisija za družbene dejavnosti Občine Domžale mi je letos za festival odobrila cca 4.100 evrov, medtem ko smo v prejšnjih letih kot društvo prejemali financiranje v višini med 8.000 in 10.000 evrov. Zakaj je letos prišlo do takšnega znižanja? Za primer, Hieronim Vilar, ki je kot kantavtor prvič nastopil na našem festivalu, na razpisu prejme dvakrat več točk kot šestčlanska zasedba Etnobazár iz Budimpešte ali Danela Tanase Wallachia Vibes, ki prihajajo iz Avstrije, Romunije in Srbije. Poleg tega nimamo priznanih sredstev za vaje ali za prostore društva, saj ima KUD Kontrabant svoje prostore v kleti pri meni doma, brez plačila najemnine. Očitno elektrika in gretje ne štejeta.
Ko že leta in leta vedno znova zagovarjam oddane prošnje, je najpogostejši odgovor komisije za družbene dejavnosti: “Največja postavka delovanja društva je prostovoljstvo.” Dragi politiki in uradniki, ki režete kruh kulturi, ali to pomeni, da naj naši člani prostovoljno čistijo domove glasbenikov, ozvočevalcev in varnostnikov ter jim njihov neplačani honorar odslužijo s prostovoljnim delom?
Seveda je razvidno, da sem po vseh teh letih besen. Z osnovnošolsko matematiko sem si izračunal, da je vrednost festivala okoli 20.000 evrov, in da shajamo, če uspemo zbrati vsaj 12.000 evrov v denarju, preostalo pa pridobimo v obliki dobrin in kompenzacij (npr. kosila za izvajalce ali brezplačni nastopi Kontrabanta). Zvesti sponzorji in donatorji prispevajo nekaj malega, a ta vsota je že 20 let enaka in zaradi inflacije predstavlja le polovico nekdanje vrednosti. Letos se mi je zgodilo tudi to, da je sponzor, ki bi prispeval 400 evrov, odpovedal sodelovanje dva dni pred festivalom. In zdaj naj ga tožim, pravijo nevedneži. Naj res tožim nekoga, ki je deset let podpiral festival? Kljub vsemu moram omeniti in se zahvaliti domžalski županji, mag. Renati Kosec, ki mi je finančno priskočila na pomoč in pokrila del sredstev, medtem ko sem preostali del kril sam, iz lastnega žepa.
No, za vse, ki tega še niso opazili: festival je tudi tedaj, ko z vnukom ali s fanti iz Kontrabanta obešamo plakate po gostiščih, ko z Mirom ali Mićom (pa tudi z ženami in sosedi) režemo mesnine in sir za glasbenike, ki so cel dan na prizorišču, ko s taborniki postavljamo (VIP) šotor, ko se odpravim na Madžarsko po brezalkoholno pivo ali ko se peljem v Branik ali Podrago do Vidmarja ali Fabčiča, ki sponzorirata vino in buteljke za darila sponzorjem.
Letos je bil festival tudi tedaj, ko je madžarskemu bendu »crknil« avto v Prekmurju. Še dobro, da na vzhodu države samovšečnost in samozadostnost nista stopila v glave. Siniša, moj prijatelj še iz osnovnošolskih časov, jim je brez kakršnegakoli pohlepa po denarju predal ključe svojega avta.
Festival poteka tudi tedaj, ko dva benda prenočita pri meni doma – kar je seveda za vsakega organizatorja, financerja, na primer občino ali komisijo za družbene dejavnosti, najcenejša rešitev (jaz pa perem že peto »rundo« posteljnine). Še bi lahko opisoval, kako vsak “nepreverjeni” bend poslušam na kakšnem odru – letos je bilo to na Dunaju, v Budimpešti, Zagrebu, Mariboru …
Na koncu tega delovnega tunela me čaka še pisanje vsebinskih in finančnih poročil, prijava na SAZAS, plačevanje računov in pospravljanje. Ob tem se soočam z očitki, zakaj nisem pospravil plastike, v katero je gostinec natočil pivo, oziroma tistega, kar je spila publika?!
In če koga vse to zanima, mu z veseljem prepustim to “hvaležno” vlogo selektorja in vodje festivala. Poleg tega mu predam vse svoje nagrade za prostovoljstvo, ki sem jih prejel, vključno z nagrado Državnega sveta leta 2019 ter nagradama Občine Domžale in Občine Lendava za prispevek h kulturi in izobraževanju iz leta 2022. Včasih nekaj vzameš, pa ne veš, da je bilo podarjeno s figo v žepu.
Naj na koncu pohvalim zvesto občinstvo, ki mi je doslej dajalo zagon, ter glasbenike, katerih vseh osem zasedb je bilo nekaj posebnega. Gypsy jazz duo je pokazal svojo virtuoznost pri izvajanju Djanga Reinhardta, Daniel T.W.V. dovršeno romunsko glasbo, Kontrabant nov latino zvok s Klemnom Juvančičem, Grega Samar je neverjetni virtuoz na električni kitari, Tomaž Hostnik (ki je prišel neposredno iz porodnišnice – dobil je sina) me je navdušil s hudomušnimi besedili, Hieronima Vilarja je izreden pevec in pisec besedil, Etnobazár – navkljub nesreči z avtom so dobro odigrali tako pestro glasbo in Stricem iz ozadja za odlične priredbe filmske glasbe.
In če bralci do sedaj niste razumeli, zakaj sem napisal ta prispevek, potem bom ponovil tisto, kar sem napovedal na odru. Naslednje leto nepreklicno – zadnjič organiziram Etno rock festival v Domžalah, saj mi je zmanjkalo energije in sabelj za dvoboje s politiki, komisijami, ozvočevalci, lučkarji, sponzorji, ki odstopijo tik pred zdajci, gostinci, ki pričakujejo moje pospravljanje, potem, ko sem sam v treh dneh spal vsega deset ur.
Morda pa res etno rock »mora iti v pozabo«, ker se zdi, da je skoraj vsem odveč. 28 let sem vodil festival, v covidnem letu je bil odpovedan in je “pridelal” 3.000 evrov izgube – občina in sponzorji teh izgub ne krijejo.
Festival je požrl četrtino mojega prostega časa, kar pomeni, da sem v 28 letih preživel 7 let čistega prostovoljstva. Menim, da sem dal dovolj in da nimam ustrezne podpore za projekt, ki je Domžale predstavljal kot središče manj komercialne glasbene kulture, kjer se starodavno prepleta s sodobnim.
Vzdrži(te) še naslednje leto, zatem (mi) bo lažje.
Szomi Béla
