Življenje in smrt
Znanstveniki nam obljubljajo, da se bomo lahko poslovili od onstranstva, če le počakamo do 2054. leta. Takrat bo, baje, biotehnologija omogočala, da se naši spomini prenesejo na računalniški čip in bodo naši »možgani«, z vsemi spomini in naloženo preteklostjo, živeli v neskončnosti. Postali bomo nekakšna baza podatkov, ki bo morala biti nekje naložena. No, in tukaj se zgodba o najemu »bivališča« za nas šele začenja! Strežniki ali kakorkoli se bodo imenovali, bodo zamenjali naše tople domove sedanjosti, »živeli« bomo brez stanovanjskih kreditov, lizingov in jeklenih konjičkov, a pojavili se bodo novi najemniški odnosi. Navsezadnje bivanje na strežnikih ne bo zastonj in, uganili ste, ne bo dosegljivo navadnim smrtnikom. Ker prihodnost ustvarjajo premožni, se bodo morali vsi ostali sprijazniti z najemom grobnih mest na pokopališčih. Ali z raztrosi: prah si in v prah se povrneš!
V Sloveniji je 1. november postal državni praznik in se preimenoval v dan mrtvih po letu 1990, to je v času samostojne države. Ob dnevu spomina na mrtve je bilo na Prvem programu Radia Slovenija nekaj zelo zanimivih oddaj na temo umiranja in poslavljanja. Ena izmed tem se je ukvarjala s tem, kako so narejeni spomeniki, iz katerega kamna in s kakšnimi napisi. Danes malo klesarjev zna črke vklesati v kamen. Nekoč je za en napis bilo potrebno celodnevno delo, danes je isto delo z ustreznimi stroji narejeno v nekaj urah. A ne gre samo za klesanje, pomembno je, katere črke klesar/arhitekt izbere, kako jih položi drugo ob drugo, katere fonte uporablja, ali so črke morda okrašene in nalepljene na ploščo, kako čitljiv je napis in koliko k temu prispeva kot svetlobe, ki pada nanj.
Ko obiščem kak nov kraj, se rada sprehodim po domačih pokopališčih. Tako spoznam lokalne priimke, ugotovim, kako dolgo ljudje živijo in če je to kako povezano z naravnimi in drugimi okoliškimi danostmi. Od kraja do kraja se razlikujejo tudi nagrobne plošče, včasih so zelo običajne, kdaj pa prav razkošne. Spomnim se pokopališča na Švedskem kjer je navada, da ljudje v travo položijo lep kamen z vpisanim imenom pokojnika in nič več. V Makedoniji sem na prelazu med Ohridskim in Prespanskim jezerom zasledila vaško pokopališče s prelepim razgledom na oba jezera. Tam so pokojnikom postavljali enoprostorske hiške, z okni in domačo opremo, najbrž s predmeti, ki so bili pokojniku najbolj ljubi. Ljudje ne nehamo tekmovati niti po smrti. A to nam je domače, poznano – na mnogih pokopališčih se srečujeta skromnost in postavljaštvo. Večkrat so bila vsakoletna romanja na grobove namenjena razkazovanju in ne le spominu na rajne. Letošnja korona nas je na nov način soočila z minljivostjo. Pokazala je, da življenje gre s smrtjo z roko v roki in nihče pred njo ni varen. Pravzaprav je bilo tako od vekomaj. V neki zgodbi pride smrt po vaškega krčmarja, a ker ta ni hotel umreti, jo je opijanil. Tako opita je hodila s koso naokoli in pokosila kako staro tako mlado. Ko bomo večno živeli, če bomo res, bo smrt izgubila svoj pomen. Ne vem pa, ali bo zato naše življenje več vredno?
Avtorica: Mimi Šegina