ZBOGOM 2022! #Ajdapiše

Kaj lahko povem o letu, ki je za nami?

Ko sem se s prijateljem pogovarjala o današnji kolumni in moji ideji, da bi pisala o letu, ki odhaja, sem mu povedala, da razen teme, pravzaprav ne vem, kaj naj povem. Kaj človek lahko reče o letu 2022, če govori na splošno?

Bilo je supervolilno leto in veliko nedelj smo preživeli na voliščih (preveč?). Pa se je kaj zares spremenilo v slovenski politiki z izjemo konca protestov? So neke spremembe, vendar zares opaznih razlik pravzaprav ni. Ker vlada še ni toliko časa na oblasti?

Leto 2022 je tudi začetek ukrajinske krize. Čeprav so leta 1945 in kasneje tako glasno kričali in obljubljali vsi politiki, da v Evropi vojne nikoli več ne bo, smo že v devetdesetih videli, da temu ni tako. Vsi so obsojali vojne, ki so se po Balkanu razbesnele po koncu Jugoslavije. Vendar so vojne divjale, ljudje umirali in z njimi njihove sanje. Letos se je vojna vrnila v evropske kraje in zopet je bilo vse kot prej: najprej groza, pa obsojanja, pa fotografije bin posnetki vsak dan… Nato pa šok počasi zamre in nekoč nekaj nenormalno absurdnega postane nova normalnost. Letos tudi Covid-19 ni bil nič več šok. Vendar, ali bi se temu lahko pravzaprav zares čudili? Naša fleksibilnost, prilagodljivost, je tista, ki nam omogoča preživetje. Včasih se zdi amoralna, sebična in tudi hinavska, ter vse to tudi je. Vendar bi brez nje ostali na mestu in se ne bi prilagodili situaciji ter »šli naprej«. Kruto, ampak realno.

In to je dejansko tudi bistvo: novo leto obljublja nekaj novega, a hkrati vedno istega in to je življenje. Na Zahodu nič novega je modus operandi, ki nam omogoča preživetje. Življenje človeka in civilizacije namreč ni premica, temveč so ciklusi in zato bo prvi januar 2023 nekaj čisto drugega kot zadnji december 2022, a hkrati pravzaprav nič zares drugačnega. Kar je grozno, a hkrati pomirjujoče.

Ko sem bila mlajša, sem se veselila silvestrovanj in sem jih ponavadi načrtovala v tujini – Sarajevo, Pariz, tudi New York … Prvič sem takrat veliko raje žurala v gneči ljudi kot danes. Drugič pa je ravno v tem sprememba – včasih mi je novo leto predstavljajo nek mejnik. To so bili še časi, ko sem veliko bolj verjela, da lahko posameznik premika gore. Danes vem, da najboljše spremembe pravzaprav pridejo počasi, saj hitre revolucionarne spremembe zahtevajo previsoke žrtve, preveč krvi in zato je vedno temna senca na takšnih spremembah. Danes vem, da se nič zares ne more spremeniti v eni noči in da nas v nedeljo ne čaka nič novega. Danes to vem in zato ne pričakujem sprememb v enm dnevu.

Pa vendar ljudje hrepenimo po spremembah. Ali pač ne? Ves čas ugotavljamo, kaj nas moti in jamramo. Toda, kaj smo zares pripravljeni žrtvovati za spremembe? Koliko smo se pripravljeni potruditi in čemu odpovedati? Smo sposobni analize, kaj je dobrega danes in kaj prinašajo spremembe – ker vedno s seboj prinesejo tudi nekaj negativnega. Predvsem pa so spremembe za večino izmed nas nekaj neprijetnega, saj moramo oditi iz cone udobja. Veliko govorimo, da je to potrebno narediti, saj je to rast nas samih. Pa to tudi naredimo?

Leto 2022 ni bilo posebno dobro, niti posebno slabo, vsekakor pa so se zgodile stvari, ki se ne bi smele več dogajati. Vendar mora biti vprašanje pri nas samih, zakaj vojn kljub obljubam ne izkoreninimo. Iz istega razloga kot revščino, neenakost in diskriminacijo, nasilje … Ker očitno to nekaterim ustreza, drugi pa na to pristanemo. Ne pričakujmo sprememb v nedeljo, vzemimo pa si čas za razmislek: katere spremembe zares želimo? V svetu in našem osebnem svetu? Kakšen svet si želimo? Včasih smo sanjali o odhodu na Luno, kakšne velik sanje pa imamo za svet danes? Svet brez vojn? Slovenijo brez lačnih otrok? Mar ne bi bi bili lahko bolj vizionarski in si zadali za 2023 »osnovne« cilje: da noben Slovenec ni lačen, da imamo vsi osebnega zdravnika in vsaj minimalno plačo. Razmislimo o svetu in o naši državi – kaj si želimo? Svet, ki postaja vse bolj poln materialnih reči, nam očitno ne prinaša sreče. Zato razmislimo tudi o našem smislu življenja, kaj si zares želimo in kaj je zares pomembno. Kje se omejujemo, predvsem pa kje z našimi neumnimi prepričanji omejujemo srečo drug drugega.

Ko pogledamo nazaj v preteklost, pa si nalijmo čistega vina in sprejmimo, da smo včasih veliko bolj živalski kot bi si želeli biti človeški. Sprejmimo, da nismo popolni in da so napake sestavni del naših življenj. Nato pa pojdimo naprej …

Srečno in zdravo 2023!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.