Zakaj trava v Sloveniji ni več zelena? #Ajdapiše

Že lansko leto sem opazila, da je trava v Sloveniji manj zelena, kot si mislimo in v to verjamemo. Tudi letos sem se tekom poletja odpravila proti severnim državam in ko sem se vračala, sem na naši strani karavanškega predora in med vožnjo po Gorenjskem opazila, da trava ni tako zelena, kot se mi je zdela v preteklosti. Saj veste, da se vsi radi hvalimo, kako lepa in zelena je Slovenija. Saj je oboje, in prvo še veliko bolj kot si mislimo, žal pa ni več tako lepo zeleno. Kajti šele ko primerjaš s travo na avstrijski strani, vidiš, da je pri nas trava veliko bolj rumena, manj živo, zdravo, naravno zelena.

Pregovor pravi, da je sosedova trava vedno bolj zelena. Vedno vse izgleda boljše pri sosedu. No, v tej kolumni bom na konkretnem primeru in nato bolj na teoretični ravni temu nasprotovala.

Konkretni primer je ravno naša vera, da imamo zeleno travo. Žal nimamo več tako kot smo imeli. Žal zime niso več bele in niso več naša največja tegoba in strah, temveč je vse težje preživeti poletje. Ste vedeli, da je že kar nekaj vrst ptic, ki ne hodijo pozimi več na jug, saj je tukaj dovolj toplo. Dejansko raje malce potrpijo, kot da se selijo, ker je selitev za njih zelo stresna. In selitev je stresna tudi za človeka – to je pa sedaj ta teoretični del – takrat se namreč hitro pokaže, da v resnici sosedova trava le ni tako zelena. Pa se vrnimo nazaj na spremembe: dogajajo se vse okoli nas. Veliko je političnega govora o okoljskih spremembah, našem vplivu in predvsem naših aktivnostih v prihodnosti. Lahko debatiramo, koliko je človek odgovoren za spremembe in kako bi lahko živel v prihodnosti (kajti sožitje z naravo ne bi bilo v korist naravi sami, temveč v prvi vrsti nam, kajti lahko vidimo, da nas preveč družbeno izčrpava in da hrepenimo po dihanju gozdov). Verjamem pa, da ni nobene debate, če spremembe so – kajti so. Včasih so jih opazili starejši, ki se spomnijo hudih zim. Sedaj jih opažamo že mlajše generacije. In posledica spremembe vremena je tudi sprememba okolja okoli nas. Trava na Gorenjskem postaja vse manj alpska in vse bolj primorska. Ali nam je bolj všeč alpsko ali mediteransko je stvar okusa.

Drugi del kolumne pa želim nameniti res kratkemu uvidu v to, da pri sosedu dejansko ni zares lepše. Večkrat, ko se odpravim na pot v tujino, razmišljam o tem in se sprašujem, če bi morala o tem več pisati. Trava je v Avstriji res lepa in veliko stvari tam mi je všeč. Vendar se dobro spominjam, ko sem eno leto živela v tujini (ni bila Avstrija, temveč Francija) in kako je bilo. Res je veliko prednosti, a kmalu začneš opažati vse minuse, ki se počasi nabirajo. Vse več jih je. In to stvari, na katere sploh nisi pomislil. Recimo: ko sem prvič prišla v Pariz, me je presenetilo, da je tam toliko vrečk s smetmi. To je bil njihov način zbiranja in odvoza smeti – stanovalcev in lokalov. Kar pomeni, da zvečer po pariških ulicah kraljujejo vreče smeti. To je bilo v začetku tisočletja. In veste kaj? Danes v evropski prestolnici, belgijski prestolnici, ni čisto nič drugače.

Pri nas pa se v Domžalah kregamo, ali je dovolj košev za pasje iztrebke ob pešpoti Kamniške Bistrice (ne, ni jih dovolj na celotni osi – v centru, slovitem 88 drevoredu pa jih je celo preveč). Po drugi strani pa je v Parizu in Bruslju, ter še kje drugje seveda, v mestu veliko parkov. Ljubljana diha skozi park Tivoli (čeprav nekateri oporekajo, da novi bazenski kompleks preveč nasilno posega v park) in grajski grič, pa še kaj. Na mestu pa vprašanje – kaj imamo pa v Domžalah? Koliko parkov? Park Češmin je za moj okus vse preveč betonski, park Univerzale še vedno ni zaživel, tako tudi Slamnikarski park živi le ob prireditvah. Pa naj dodam še naslednji podatek o parku Univerzale: to je edini tovarniški park, ki je ohranjen v celoti. Včasih so imele tovarne parkovne površine, kar je v Avstro-Ogrski simboliziralo uspešnost podjetja. Ta park bi bilo potrebno urediti v skladu s prvotnimi načrti, ki bi poudarili čudovito Oberwalderjevo vilo – kasneje upravno stavbo Univerzala, ki je zaščitena in zgrajena v posebnem beneškem slogu. Včasih so tudi naši tovarnarji črpali navdih od sosedov in v podalpski arhitekturni prostor prinesli vplive beneških mojstrov, ki so pri nas gradili lepe objekte, obdane z zelenjem. Nasproti vile se nahaja stavba Kurtzthalerjev, ki pa je pogosto spregledana, saj pozornost pritegne makadamsko parkirišče, kjer se med prodnatimi površinami sem in tja prebija zelena trava. Tudi ta stavba je imela nekoč čudovit park, kamor smo potem postavili Pošto.

Obožujem Šumberk, ki si resnično zasluži naziv »pljuča Domžal«. Toda razen tega – kaj nam še ostane v centru? Zelena os je namreč postala mestna os, na kateri je ogromno ljudi, preveč kolesarjev, preveč motoristov, pa tudi veliko nas s psmi. Na osi ni miru, ni narave. In kar me najbolj žalosti pa je vpogled v Katalog gospodarskih con, ki je dostopen na spletni strani domžalske občine. Ko sem še delala na domžalski občini, sem bila bolj v stiku z domžalskimi podjetji in morebitnimi investitorji, za katere vem, da v naši občini iščejo prostor. Ker ga ni. Obstoječe gospodarske cone so močno zasedene. Po eni strani tako podpiram, da se širimo na tem področju – saj vsi vemo in obžalujemo, da so nekoč Domžale prednjačile na obrtniško–podjetniškem nivoju, danes pa zaostajamo. Toda: ko pogledamo načrte in širitve na področju Želodnika, Podrečja pa še kje, se resnično lahko vprašamo: bo sploh še kaj zelenega v naši občini?

Počasi zaključujem za danes. Naj predlagam, da včasih pojdite nekam ven, da se vrnete domov (kjer je najlepše). Kajti le tako lahko primerjamo. In naj izpostavim dve stvari, ki jih opažam: ne le da je trava vse manj zelena v Sloveniji, temveč jo je v Domžalah vse manj. Včasih sem se vrnila na ulice mojih Jarš in tam smo dihali. Sedaj pa iščem, kje je še kakšen travnik, ki ga nismo poselili. In ironično: vse več je zgrajenega, toda hkrati so cene vse višje in resnično, kdo si sploh še privošči nakup? Ker pa sem rada naivno utopistično optimistična pa naj povem – meni je v Sloveniji najlepše. So pomanjkljivosti. So minusi. Je pa lepo in je dom.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.